Izkušnje, ki nam jih zaupajo bralci, so tudi Novomeščanko spodbudile, da je spregovorila o svojih. »Štiri leta me je to bolelo, zdaj pa sem se odločila, da trpke izkušnje povem javnosti. Tudi zato, da se bodo zdravstveni delavci bolj zavedali, kako ob domačem človeku, ki se v bolnišnici bori za življenje, sorodniki trpimo in smo še kako občutljivi,« pravi Milena Šinkovec, ki meni, da bi njen mož morda danes še živel, če v bolnišnici ne bi bilo toliko malomarnosti. A danes je prepozno, da bi iskala krivce za to, da je moral Milan umreti, star šele 64 let.
Pred kratkim je morala v bolnišnico zaradi poškodbe noge in obravnavali so jo strokovno. A kljub temu še vedno boli rana izpred štirih let, ko je izgubila moža.
»Januarja 2010 je možu postalo slabo, padel je v nezavest, kar je bil znak, da je nekaj hudo narobe, zato smo ga takoj odpeljali v bolnišnico. Po prvem pregledu so ocenili, da je alkoholik, in en teden je v bolnišnici ležal brez konkretnih preiskav. Priznam: res je pil, tudi dvakrat se je zdravil zaradi alkohola, vendar pa: ali je to razlog, da ga zato obravnavajo kot žival? Kje je tu zdravniška etika?« se sprašuje Milena. Po preiskavah so ugotovili, da ima Milan žolčne kamne, in eden naj bi bil v žolčniku, zato operacija ni bila mogoča. Milena je moža obiskovala vsak dan in vsakič jo je prosil za vodo. »Menda zaradi žolčnih kamnov ne bi smel piti, toda, ali naj gledam žejnega človeka? Tresel se je, ko je zagledal vodo,« opisuje Milena.
Ko je dobil infuzijo, se je njegovo stanje bistveno izboljšalo, že na prvi pogled je bil videti bolje, tudi hodil je lahko. Ko pa je naslednjega dne prišla k možu na obisk, je naletela na prazno bolniško posteljo. »V sobi je bilo 8 pacientov, najbližji mi je povedal, da je mož vso noč strašno trpel in da so ga nekam odpeljali. In potem se je začelo iskanje. Zanimivo: nihče ni vedel, kje je moj mož. Niti medicinske sestre niti zdravnik. Potem sem le izvedela, da so ga odpeljali na intenzivno nego in da je z njim konec. Skoraj prepričana sem, da je umrl zaradi malomarnosti. Če bi ga slikali takoj, bi bil morda še pravi čas, da bi ga rešili,« pravi Milena, ki sicer razume, da je medicinskega osebja premalo, a ko to doživiš na lastni koži, je lahko zelo boleče. »Do zadnjega sem imela upanje, da bo preživel. Kljub vsemu je bil še mlad, premlad za smrt. Takrat sva si ravno uredila življenje, bil je že v pokoju in lahko bi skupaj uživala v starosti,« razmišlja 61-letna Milena, ki se mora po moževi smrti vsakič, ko gre v bolnišnico, psihično pripraviti.
