Režiser in scenarist  se je rodil leta 1981 v Trbovljah. Najprej je študiral teologijo, pozneje filmsko režijo na AGRFT. Njegov diplomski kratki film Vučko se je uvrstil med finaliste za oskarja za študentski film leta 2008. Svoj celovečerni prvenec, komično dramo Srečen za umret je posnel leta 2012. Tudi zanj je napisal scenarij. Na 15. Festivalu slovenskega filma istega leta je film dobil več nagrad, med drugim vesno za najboljši scenarij in nagrado občinstva.

Za film Orkester je julija letos na mednarodnem filmskem festivalu Cinedays v Skopju prejel srebrno zvezdo za najboljšega režiserja. Je tudi režiser in scenarist celovečernega filma Dekleta ne jočejo ter prav tako nagrajenega kratkega filma Prezgodaj dva metra spodaj. Režijsko se podpisuje tudi pod televizijski seriji Jezero in Dolina rož.

Film Orkester se deloma dogaja v vašem domačem Zagorju ob Savi, v ospredju je pihalna godba. Kdaj in kako je nastala ideja za ta film? Gre za vaš hommage domačemu Zagorju?

Definitivno gre za neke vrste hommage domačemu Zagorju, predvsem ljudem, ki živijo tam. Leta so me filmski kolegi prepričevali, da naj naredim kakšen film o zasavskih knapih in na koncu sem našel te zasavske knape v orkestru in v filmu, v katerem orkester potuje v Avstrijo in se marsikaj zgodi, kot na vsaki turneji, vsakem gostovanju ali na sindikalnemu izletu.

Film je že bil prikazan v vašem domačem Zagorju ob Savi, kjer je navdušil. Ste to pričakovali?

Vedno je lepo, ker pokažeš film v svojem domačem kraju, ne glede na to, kje se film dogaja. Seveda je bila to hkrati prva javna slovenska projekcija filma. Zame osebno je bilo definitivno najtežje, ker film pokažeš ljudem, o katerih govoriš, s katerimi živim navsezadnje. Film so res toplo sprejeli, z navdušenjem. Res sem bil vesel.

Kam bi sami žanrsko uvrstili ta film, je komedija, drama, kaj tretjega, ker v bistvu na nek humorni način obravnava resne teme, kot je na primer nezaupljiv odnos do tujcev, občutek brezizhodnosti v družbi in partnerskem odnosu, skrb za ostarele, dementne starše?

Mislim, da je scenografinja filma Katja Šoltes dobro povedala, da se za žanr lahko odloči gledalec sam, ker ima več primesi, tako komedije kot drame, socialne drame do mogoče bolj trpkega humorja. Mislim, da hodi po črti med komedijo in dramo.

Kaj pa sporočilnost tega filma, kaj bi si želeli, da gledalci prepoznajo v njem?

V filmu sem predvsem želel pokazati ta čas, ta zamejen čas, ko odpotujemo nekam in v bistvu pustimo svoje življenje za sabo in se prepustimo trenutku. Govori seveda o zasavskih ljudeh, orkestru, ampak nekako, vsaj želim si, da v nekem širšem polju govori tudi o vseh nas, tovrstna gostovanja, tovrstni pobegi od realnega življenja so lahko kjerkoli, ne samo v Sloveniji. Film omogoča poistovetenje, še posebej tistim, ki so bili člani kakšnega orkestra, pevskega zbora, društva ...

Film je posnet v črno - beli tehniki. Zakaj takšna odločitev?

Z direktorjem fotografije Simonom Tanškom in scenografinjo Katjo Šoltes smo se že zelo zgodaj odločili, da gremo v črno - belo tehniko, predvsem zaradi tega, ker je to na nek način moj spomin na Zasavje, na spomin iz otroštva, hkrati pa smo s tem želeli bolj približati filmske karakterje gledalcem in s to redukcijo se mi zdi, da se doseže še večji učinek.

V filmu ne igrajo samo poklicni igralci, ampak tudi člani same pihalne godbe, vaši znanci, družinski člani, kako je bilo ustvarjati z njimi oziroma sobivanje profesionalnih igralcev in naturščikov?

Gre za svojevrstni izziv. Drugače je seveda delati s profesionalnim igralcem kot z nekom, ki morda prvič stoji pred kamero. Orkester je sprejel izziv zelo resno, zelo zavzeto. Ustvarila se je super kreativna energija, kjer smo se vsi dobro počutili. Ne glede na to, da govori o realnem pihalnem orkestru, da realen orkester nastopa, gre vseeno za fiktivno zgodbo. Tudi oni so svoje like igrali kot profesionalni igralci.

Pod vaše filme se podpisujete tako kot režiser in scenarist že od vsega začetka vašega ustvarjanja. Ste namerno ubrali tak pristop in zakaj?

Zelo zgodaj v svoji karieri sem začel tudi pisati scenarije. Pisal sem jih skupaj z drugimi režiserji ali sam. To je polje dela, ki mi je zelo blizu. Na pisanje scenarija gledam kot na nastajanje filma v glavi. Lahko bi rekel, da gre za sanjanje o filmu. Je zelo lepo in hkrati tudi trdo obdobje dela, a v tem je nekaj lepega. Pri nadaljnjem nastajanju filma potem sledi moj režiserki pristop.

Tudi nagrade za vaše filme vas spremljajo od vsega začetka. Kaj vam osebno te nagrade pomenijo?

Nagrade so lepa potrditev, predvsem, kadar je nagrada podeljena v neki močni mednarodni konkurenci. Vedno je lepo, da film ne nagovarja samo slovenskega, ampak tudi mednarodno občinstvo. In tovrstne nagrade so v bistvu neka potrditev, ne samo zame, ampak za celotno ekipo, za producentko kot tudi druge sodelavce.

Kaj pa vaši načrti za naprej, imate v mislih že kakšen nov scenarij?

Da, trenutno ga pišem, tako da se počasi sestavlja zgodba. V naslednjih letih bo, upajmo, ugledala luč oziroma temo v kinematografski dvorani.

Bo žanrsko podobna, kot je recimo Orkester?

Ja, verjetno bo v tej smeri. To je smer filmskega izraza, ki me je začela bolj zanimati. gotovo bo v tej smeri, navsezadnje ne morem pobegniti sam od sebe.