Kultura

Ples je njeno življenje

am
2. 4. 2015, 20.12
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Anita Vihelič je letošnja dobitnica Jenkove nagrade za več kot 25-letno plesno udejstvovanje na področju razvoja otroških plesov. Nadarjena plesalka pa je tudi promotorka plesa, priznana mednarodna sodnica, trenerka in selektorica v sekciji za akrobatski rock 'n' roll. Je tudi koreografinja in plesna učiteljica Ribiča Pepeta ter koreografinja večine plesnih videospotov skupine Čuki.


Življenje je en sam ples, menja se le glasba

»Na plesnih animacijah, ki jih skupaj s Čuki in samostojno na leto pripravim od 30 do 60, zapleše z mano več kot tisoč otrok. Poleg koreografij Hubba bubba in Ribič Pepe, prva ima dva milijona, druga pa več kot milijon ogledov na portalu YouTube, je še mnogo drugih, ki otroke spodbujajo k plesu, tako v različnih plesnih šolah po Sloveniji kot doma, prek računalniških in televizijskih ekranov, in tako skrbim za popularizacijo plesa v rani mladosti.«

Slovenka, ki je za promocijo plesa skupaj s svojim soplesalcem Markom Hrenom skočila »najvišjo salto na svetu« in se vpisala v slovensko knjigo rekordov, je v tem športu tako rekoč 45 let, kot trenerka deluje 30 let, v plesu pa že 28 let.

»Ko sem prejela obvestilo, da sem ob 60-letnici Plesne zveze Slovenije dobitnica Jenkovega priznanja, sem bila izjemno vesela. Še posebej zato, ker res že 25 let vlagam vso energijo v otroške plese in popularizacijo plesa. Čeprav sem kar nekaj tekmovalcev rock 'n' rolla popeljala v sam svetovni vrh, me še vedno vleče, da bi stopila na oder in animirala otroke za ples ali pripravila atraktivno koreografijo. Gospoda Adolfa Jenka sicer nisem poznala, bil je eden od začetnikov družabnega in športnega plesa na naših tleh. V njegovem življenjepisu najdem kar nekaj zanimivih podobnosti, najprej je bil baletni plesalec, potem plesni učitelj in trener kar štirim generacijam … in med njimi sta bila njegova učenca tudi moja starša. Jenkovo priznanje je najvišje priznanje, ki ga podeljuje Plesna zveza Slovenije, in s tem so dodali pečat, da sem se odločila prav,« nam pove Anita, ki nam ob tem še zaupa, kako se je vse skupaj začelo.

»Začela sem 'plesati' pri treh letih, no, takrat se je ples imenoval ritmika, pozneje sem bila tekmovalka in reprezentantka v športni ritmični gimnastiki, zaradi želje po izobraževanju sem dve leti obiskovala tudi srednjo baletno šolo. V srednji šoli sem poleg svojih rednih treningov začela trenersko delo v ritmični gimnastiki. Bila sem štipendistka Elana. V prvem letniku fakultete za šport sem se navdušila za ples – akrobatski rock 'n' roll, ker je bila tega leta ravno Univerzijada v Zagrebu (1987). Ker mi je bilo zelo všeč, sem se odločila nadaljevati s svojim sošolcem Juretom. V ekstremno hitrem času sva napredovala iz razreda C v A, kjer sva zaključila skupno plesno pot. Takratni trener Marko Hren je v meni videl potencial in me povabil v trenersko ekipo. Ker pa je tako ples kot akrobacije veliko lažje demonstrirati v paru, sva postala trenerski par in kmalu zatem tudi profesionalni plesni par, ki je zastopal takratno Jugoslavijo in pozneje tudi Slovenijo v profesionalnih vrstah. Potovanja in treningi s tujimi trenerji so bili dragi in pogrešala sem delo z mladimi. Zato sem se udeležila izobraževalnega seminarja s področja plesa in tako pred 25 leti pričela poučevati v vrtcih, in kmalu je plesna šola dobila svoje ime. Takrat je bila Plesna šola Miki, pozneje, ko smo pričeli poučevati odrasle, smo se preimenovali v Plesni Studio M, in ko smo se preselili na stalno lokacijo ter prostore oblikovali in opremili po svojih željah, smo rekli: mesto potrebuje Plesno mesto.«

Med vsemi plesnimi zgodbami pa je Anita ostala zvesta tudi rock 'n' rollu; uspešno vodi M-ovo ekipo trenerjev, ki so prav tako naši nekdanji plesalci. »Skupaj dosegamo odlične rezultate in za svoje delo bi lahko uporabila že znan slogan: od prvih korakov do svetovnih prvakov,« pravi Anita, ki se veseli vsakega rezultata državnih in svetovnih prvakov. »Največji rezultat, ki ga trener lahko doseže, je, da se otroci razvijejo v odgovorne in samozavestne osebnosti, kar je najboljša popotnica za vse življenje,«  je zaključila.