Ujeti smo v past

Si naš ego res želi rešitev? Ne!

Katja Mihelčič, intuitivna svetovalka
30. 11. 2022, 12.23
Posodobljeno: 30. 11. 2022, 12.27
Deli članek:

Ko se ozrem v svojo preteklost, se zavem, kako dolgo časa se že soočam z enako težavo, in se sprašujem, kako je mogoče, da mi po vsem tem času ni uspelo izstopiti.

Dreamstime
Zavedam se sebe, kdo sem in zavedam se vseh iger življenja, ki sem jih do zdaj igrala.

Kaj delam narobe? Ego mi vedno znova pove, da se premalo trudim in vse delam popolnoma narobe.
Do zdaj sem egu seveda verjela.
Zdaj pa se sprašujem, kako je mogoče, da nikoli ni dovolj. Zakaj stvari, ki jih naredim, niso dovolj dobre? Po kakšnem kriteriju ego moje delovanje vedno označi za manjvredno, ne dovolj dobro oziroma napačno?
Dojela sem, da ne glede na to, kaj naredim in koliko se trudim, egu nikoli ne bo dovolj. Vedno mi bo sporočal, da je to, kar delam in živim v določenem trenutku, narobe, premalo ter da moram to izboljšati in popraviti. Vedno znova mi bo ponujal rešitve in se trudil pojasnjevati, kaj delam narobe.

PRAZNO BLEBETANJE
Vsem pojasnilom in ponujenim rešitvam ega sem do zdaj verjela. Nato pa sem dojela, da je vse, kar govori, zgolj prazno blebetanje, ki ne vodi nikamor.
V resnici si ego ne želi, da bi težavo rešila ali presegla. Zaradi upoštevanja njegovih nasvetov se zgolj vrtim v začaranem krogu in mi ne uspe uvideti resničnega bistva dogajanja.
Ego mi ves čas ponuja zgolj površinske rešitve, ki s težavo nimajo povezave. Želi, da bi spremenila različna delovanja v fizični realnosti, želi nadzirati misli, čustva in občutke. A nič od tega mi ne pomaga preiti težave.
Sprašujem se, kaj je tisto, kar sem spregledala. Kaj je tisto, česar do zdaj nisem videla?

SAD ISKANJA
Zazrem se globoko vase. Grem prek plasti fizičnosti, misli, čustev, občutkov in tam končno zagledam nekaj znanega in domačega. Svojo dušo. Ves čas je bila skrita za vsemi plastmi. Je tako tiha, umirjena, a hkrati intenzivna in močna. To je bistvo, ki sem ga ves čas iskala. To je bistvo, ki je ves čas sevalo na plano, skozi vse različne nivoje mojega obstoja. To je bistvo, ki se ni želelo spremeniti, ne glede na to, kako močno sem se trudila spreminjati fizično realnost ter nadzorovala misli, čustva in občutke. To je bistvo, ki mi je sledilo, ne glede na vse spremembe, ki sem jih naredila.
Končno lahko svojemu bistvu pogledam v oči. Čutim, da se ne bojim več. Vidim, da nimam več potrebe po tem, da bi od česarkoli bežala ali karkoli poskušala spremeniti.
Fizičnost, misli, čustva in občutki so zgolj bežen odziv v ozadju. V ozadju vseh težav, s katerimi sem se kadarkoli srečevala, sem bila torej jaz. Vidim lahko, kako moje bistvo sije v čudoviti neopredeljivi svetlobi. Vem, da mi ni treba več igrati iger popravila in izboljševanja, saj ničesar v resnici ni treba popraviti. Od ničesar mi ni treba bežati in se pred ničimer braniti.
Lahko rečem le, da se zavedam. Zavedam se sebe. Zavedam se, kdo sem. Zavedam se vseh iger življenja, ki sem jih do zdaj igrala. To zavedanje pa je popolnoma vse, kar v danem trenutku potrebujem, brez kakršnihkoli navodil, kaj bi morala spremeniti. Tako lahko zgolj mirno in svobodno obstajam v tem trenutku.