Božje zapovedi

Ne kradi, ne ubijaj, ne laži … se je spreobrnilo v kradi, ubijaj, laži!

Dušica Čičigoj, terapevtka
21. 10. 2022, 14.38
Deli članek:

Kljub vsemu napredku civilizacije, ki nas je obklesala v novodobnega robota, so v tapiseriji našega spomina vtkane niti naših prednikov, njihova povezava z naravo, kako jo slišati in občutiti, z njo dihati, vsa znanja zdravega načina življenja, čutenje utripa Zemlje in biti eno z njo.

Profimedia
Kar se dogaja na Zemlji, nas opominja, da smo ujeti v zanki časa temnice.

Narava je zemljevid in vse, kar živi ter nas obdaja na Zemlji in v vesolju, je navigacija, ki nam pomaga, da se vrnemo domov, v prvobitnost sebe, v korenine dediščine človeštva, do prvih linij kreacije.
Kar se dogaja na Zemlji, nas opominja, da smo ujeti v zanki časa temnice, v kateri smo obtičali, in ne vidimo, da se že ves čas dogaja nova era, ki jo večina gleda kot znanstvenofantastičen film, ne zavedajoč se, da so oni sami igralci v tem filmu.
Vsi smo ena in ista zavest, ki se manifestira v različnih telesih, tako kot so listi del istega drevesa. Človeštvo pozablja na to višjo resnico in se namesto tega osredotoča na razlike in ločevanje. Življenje je skrivnost, katere globine um ne more dojeti, ker je uokvirjen z določenimi mislimi in prepričanji. Dirigira ustaljeno, klasično simfonijo iz ranega otroštva, ki se je zasidrala globoko v naši podzavesti, in zaduši vsako melodijo, ki ni uglašena z orkestrom v glavi.

ZAPOVEDI, VKLESANE V KAMEN
Verjamem, da so mnogi brali, slišali ali celo gledali film o desetih božjih zapovedih (ne kradi, ne ubijaj, ne laži, ne pričaj po krivem …), o bibličnih idejah, toda kakšen je njihov izvorni pomen? Kdo je avtor, je to res Bog? Komu so te zapovedi namenjene? Kdo jih upošteva? Kdo krši prav vseh deset?
Dejstvo je, da teh deset zapovedi (resničnih ali neresničnih) v popolnosti izvajajo oblasti in globalisti, le da v nasprotnem smislu: kradi, laži, ubijaj, krivo pričaj ... Očitno se imajo za boga, da jim nihče nič ne more, da so nedotakljivi, da lahko počnejo, kar hočejo, in si lastijo pravico nad drugimi. Če ne zlepa, pa z grožnjami in velika bojazen je, da – če se res ne zbudimo in upremo – zagotovo s prisilo.
Čas je, da si prilastimo svojo moč. Velika odgovornost svobodne volje je moč izbire. Naša prihodnost je v glavnem določena z izbirami, za katere se odločimo zdaj. Okoliščin ne moremo vedno nadzorovati, vedno pa si lahko in tudi si sami izberemo, kako se bomo odzvali v katerikoli situaciji. Ko si ponovno prilastimo moč izbire, najdemo pogum, da polno zaživimo. Na ruševinah preteklosti se dviga nov svet, nazaj ni več poti.
Strah pred spremembo je »najhujša bolezen« in najtežje jo je ozdraviti. Stresa ne povzroča sprememba, temveč naš odpor do nje.

TISOČ BESED V LISTJU DREVESA
Človek je kot drevo, ki je s koreninami povezano z zemljo. Močnejše ko so korenine, bolj kljubujemo vsemu, kar bi nas lahko zamajalo ali sesulo. Močna krošnja, bogata z listjem in cvetjem, izraža naše notranje doživljanje, počutje, našo močno samozavest, odločnost, vero vase, zaupanje ..., kar je odraz močnih in stabilnih korenin. Brez zdravih korenin ne bo ne listja ne cvetov.
Naše besede lahko nežno božajo, lahko pa zelo prizadenejo. Morda se premalo zavedamo, kakšno moč imajo in kakšne posledice puščajo. Negativne besede puščajo globoke brazgotine, ki jih tudi čas ne more izbrisati. V vsaki besedi je v ozadju moč energije uresničitve. Čeprav so besede izrečene drugi osebi, se v osnovi najprej dotaknejo nas samih in vplivajo na naše telo, posledično tudi na druge, vendar le, če je ta oseba zataknjena v vzorec, povezan s pomenom te besede.
Skrb vzbujajoče je, da je v tem obdobju toliko mladih dreves (beri: otrok) v cvetu življenja, ki so tako ranjeni, da jih že rahla sapica upogne in je njihov edini izhod misel na samomor. Namesto da bi uživali svoje otroštvo, se družili z vrstniki, se zapirajo v svoje sobe, v osamo, kjer se še bolj utapljajo, pogrezajo v črne misli. Stiska je vse hujša, in ko je ne morejo več obvladati, dvignejo roko nad seboj.

V RAZMISLEK VSEM NAM
Drevo našega življenja ima tisoč listov. Z vsako izrečeno žaljivo besedo odpade en list in s tem se krajša naše življenje. Kolikokrat čez dan se jezimo, rečemo kaj grdega, koliko listov bo odpadlo na dan? Naše življenje bi se zelo hitro končalo. Če bi imeli to zavedanje, bi se zelo trudili biti ljubeči, topli, prijazni, da bi obdržali čim več listov na drevesu, s tem živeli dolgo in svet bi bil veliko lepši, kot je zdaj. Lahko si vzamemo to prispodobo kot resnično in tako pozitivno delujemo. Zagotovo se bomo bolje počutili in s tem vplivali na kolektivno zavest in boljše življenje vseh nas.