Psiha je skupek zmožnosti posameznika, ki obsega tako zavestne kot nezavedne procese, čustva, misli, intelekt, je polje, kjer se srečata zunanji svet in notranje doživljanje.
Beseda psiha je grškega izvora (psyche) in pomeni »človeška duša«. Psiha ni le um in razum, kot so to prvotno dojemali, temveč je središče vsega, kar lahko doživljamo in zaznavamo.
Človek je izjemna kreacija univerzuma, vse je do potankosti v sinhronem delovanju, a kot vse v obstoju, pri katerem so nihanja, vzponi in padci, tudi človek doživlja nihanja v sebi in v okolici, kar vpliva na njegovo razmišljanje, dojemanje in delovanje. Dejstvo je, da naša zavest in psiha močno določata zdravstveno stanje organizma.
ZAŽELEN JE UBOGLJIV UM
Človeštvo je na najnižji točki svojega evolucijskega obstoja. Padec duhovnih vrednot in veliko povečanje materialnega pohlepa dajeta peščici ljudi moč prevlade nad ljudstvom. Avtoritarni režimi zahtevajo poslušnost, dosegajo jo z ustrahovanjem, zavajanjem, manipulacijo, lažmi … Že tisočletja počnejo prav to, saj dobro vedo, kako deluje človekova psiha, kako nanjo vplivati in kako človeka »zlomiti«, da je podložen, ubogljiv, saj ga strah zaradi nevednosti in neznanja ohromi in sledi vsemu, kar se mu ukaže in od njega zahteva.
Strah je osnovni mehanizem preživetja, vsaka na videz ali resnično ogrožajoča situacija lahko prinaša neprijetnost, tesnobo in nemir. Strahu ne smemo prezirati ali ga potlačiti, saj ima v našem življenju pomembno vlogo. Doživljamo ga, kadar se počutimo ogrožene na več načinov. Je odgovor na dražljaje, kot sta nevarnost in bolečina.
PREŽETOST S STRAHOM
Družba, v kateri smo se znašli, je samo oder, na katerem igramo svoje vloge. Zaradi psihološke »igre« nad človeštvom, ki ji ni videti konca, temveč se samo stopnjuje, saj mu je odvzeto vse dostojanstvo, je človek pahnjen v največje brezno brezpravnosti in odvzema svobode, tako mentalne, verbalne kot socialne.
To se že ves čas dogaja, stoletja in več, le da zdaj dosega vrelišče. Korak za korakom so nam bile kratene pravice in svoboščine, le da tega nismo hoteli videti, morda nismo zmogli videti, temveč smo sprejeli, se s tem sprijaznili in tako dovolili, da nas ograjujejo z »električnim pastirjem« (beri: zakoni) v podrejenost. Saj zagotovo poznate ali pa ste kot otrok doživljali mnogokrat izrečeno: »Če ne boš ubogal, poslušal in ne boš priden, boš kaznovan.« To se je vtisnilo v našo podzavest, ta strah, posledice neubogljivosti, neposlušnosti. Ta strah smo ponotranjili in ga sprejeli za svojega kot »grozečo pošast«, ki je nenehno na preži, da nas napade, zato nismo delujoči, izrazni, ampak se povlečemo vase, v tišino poslušnosti. Samozavest, vera vase, kdo smo, kaj si zaslužimo, kaj nam pripada, izgublja pomen, nadomestita pa ga misel in verovanje, kakšni moramo biti, da bomo sprejemljivi za družbo, v kateri živimo.
PREVZEMANJE VAJETI
Kdo je družba, v kateri živimo? Vsi mi, vsak posameznik je celica družbe. Vsak od nas, s svojimi mislimi, dejanji ali nedejanji, pripomore k ustvarjanju te družbe, da je takšna, kakršna je. Nikogar ne moremo kriviti za to, kar se nam dogaja. Zaradi lastnih strahov, dvomov, bojazni smo sprejeli prepričanja posameznikov, kaj je dobro za nas, prepustili vajeti v njihove roke. S tem tudi ni nič narobe. Vendar ko smo videli, da stvari le niso take, kot so nam govorili, jih prikazovali, da ne gredo v pravo smer za dobro človeka, smo le kritizirali, se pritoževali, brez konkretnih rešitev in dejanj.
Strah pred spremembo in sprejemanjem odgovornosti je naredil svoje, saj je lažje to prepustiti drugim in potem pri njih iskati krivca, s tem pa se izognemo prevzemanju lastne odgovornosti za to, kar se zgodi. Vse se začne in konča pri osebni odgovornosti, znanju in vedenju, ki je v vsakem posamezniku. Kultura, ki jo živimo, in način življenja sta odraz nas samih.
Se sploh zavedamo, kam drvimo, čemu slepo sledimo? Kaj še potrebujemo, da nam bo dovolj vseh ustrahovanj, laži, manipulacij, zavajanj, vseh pritiskov, pogojevanj, zaničevanj? Se res tako malo cenimo, vrednotimo, spoštujemo, da to dovoljujemo? Mar res ni že čas, da vzamemo vajeti v svoje roke?
Če smo se ves ta čas slepili, da bo nekoč bolje, da se bo tisto »nekaj« spremenilo samo po sebi, ne da bi sami za to kaj naredili – tega čudeža žal ni, ne obstaja! Vsak pri sebi bo moral nekaj spremeniti, da se bo zgodila kolektivna sprememba, ki bo omogočila spremeniti tok življenja.
Družbo, v kateri živimo, smo ustvarili vsi živeči na planetu Zemlja. Je projekcija nas samih. Želimo drugačnost? Spremeni sebe in spremenil se bo svet!
