Astro

'Po slovenskih merilih sem nemogoča,' pravi televizijska voditeljica

Andreja Comino, revija Zvezde -Lady
7. 8. 2020, 20.00
Posodobljeno: 7. 8. 2020, 21.35
Deli članek:

Med tistimi, ki se jim je marca čez noč vse sesulo, je tudi popotnica, novinarka in voditeljica Mojca Mavec. S svojim nalezljivim optimizmom se ni vdala, temveč je začela iskati nove poslovne priložnosti in jih hitro tudi našla: kar v domači dnevni sobi je začela pripravljati zanimive reportaže z vsega sveta. Strogo se je držala pravil osamitve, zato se s partnerjem kar mesec dni nista videla. Ste postali radovedni? Mojca nam je dovolila pokukati v svoje življenje in nam zaupala, kaj jo veseli, pa tudi česa se boji.

TV Slo
Mojca Mavec

»Zdi se mi, da smo ženske narejene za krizo. Tudi iz drobnih in majhnih stvari znamo narediti veliko. To se je pokazalo skozi zgodovino, ko s(m)o ženske vedno dajale ritem. Smo prave mojstrice preživetja in ne potrebujemo 'velikih' poslov in zgodb, v katerih se izgubijo fantje,« pravi Mojca, ki se ji je s koronakrizo v trenutku vse spremenilo. »Na začetku je bilo zelo težko. Popotniki smo čutili, da gre zares. Zapirale so se destinacije, odpovedovali leti, sesul se mi je svet. Kot dolgoletna svobodnjakinja sem vezana na vodenje prireditev in marca je bil konec sveta, obenem pa tudi začetek nečesa novega. Dva tedna sem bila v praznem prostoru. Potem sem začela iskati načine, kako preživeti za začetek vsaj duševno. Z domačega kavča sem začela snemati oddaje. Po Zoomu sem se pogovarjala z gosti iz tujine, reciklirala reportaže in veliko kuhala. Mešala sem začimbe in se v trenutku znašla na drugi celini. Tako da že dolgo nisem tako dobro jedla kot ravno med karanteno. Tako zame kot za mnoge je bil splet pravo okno v svet.«
Mojca tudi po koncu izrednih razmer še ni nikamor odpotovala. Raje se je odločila odkrivati Slovenijo in raziskovati, kje lahko vse unovčimo turistične bone. Vesela je, ker je veliko ljudi, ki delajo v turizmu, posodobilo svojo ponudbo. Navdušena je, ko vidi vse več kmečkih turizmov z bazeni, dodatnimi storitvami …
S pridom izkorišča nove tehnologije
»Za vse nas je to drugačno in ne nujno slabo poletje. Sama sem večna optimistka in take krize lahko ljudi tudi izboljšajo. Med karanteno se je zgodilo tudi veliko dobrih stvari. V službi smo bili na profesionalni razdalji in pod masko, a sem opazila, da smo ljudje postali še prijaznejši, z gledalci smo se še bolj povezali, zelo so se odzivali na oddaje.« Ugotovila je tudi, da je dobro, če ima več želez v ognju, da jo zanima veliko stvari, da ni vezana na samo eno temo, hišo, delodajalca. Družbena omrežja so postala njen zelo pomemben vir dohodka. »Izziv mi je sami snemati in pripraviti oddajo. Izkušnje s kamero so mi pomagale nadaljevati mojo popotniško zgodbo. Na novo sem si zastavila snemanje spletnih oddaj, ki jih pripravljam za jesen. S turistično agencijo bom sodelovala kot vodnica, dela zlepa ne zmanjka, je pa drugačno kot pred krizo. Obljubljam pa še kopico presenečenj,« se muza Mojca, ki se nikoli ni bala dela in novih izzivov.
Partnerstvo na preizkušnji
Med karanteno sta se s partnerjem dogovorila, da je najbolje, če mesec dni preživita vsak na svojem naslovu, vsak na svojem koncu mesta. »Časi epidemije so velik izziv tudi za partnerstvo. Za nekatere je bilo to soočenje, ali si pravi ali nisi, si za skupaj ali nisi. Veliko sem poslušala zgodbe o ljudeh, ki so šli narazen, ker niso zdržali krize. Naju je to še zbližalo. Dobro je pogledati odnos tudi z malo distance. Midva sva skupaj že nekaj let, vsak prihaja iz svoje zgodbe, imava svoje izkušnje o življenju v dvoje, prija pa nama tudi, da sva vsak na svojem koncu, saj sva oba zelo aktivna in zaposlena. Konce tedna pa si vzameva za to, da sva skupaj. Takoj podpišem vikend pakete v življenju. Obožujem, da se stvari zgodijo v kratkem času in so intenzivno skoncentrirane. V tem se oba najdeva, obenem pa si tudi dopuščava različnosti.«
Čas v karanteni je izkoristila tudi za negovanje dolgoletnih prijateljstev po vsem svetu. Vesela je, da so se začeli zares pogovarjati, da je končno našla čas za prijateljice, za katere ga je bilo včasih težko, saj so vsaka na svojem koncu sveta. Ko je bilo konec osamitve, pa je bila vesela, da je lahko vsaj najbližje obiskala v živo. Denimo sestro Zarjo in nečakinji, ki ju obožuje. Nadaljevale so s svojimi viteškimi večerjami, ki jih pripravljajo vsaka dva tedna, ko ugasnejo luči, kuhajo ob svečah, Mojca pa jim pripoveduje zgodbe o družini in potovanjih.
Nemogoča po slovenskih merilih
»Za mano ne bo ostalo veliko nakita in nepremičnin, me pa veseli, da lahko naprej prenašam nesnovno kulturno dediščino. Bom pa vesela, da bom predala zgodbe. Teh imam veliko, nepremičnine pa (še) ne. Vem, da sem nemogoča po merilih, ki vladajo v Sloveniji. V lasti sem imela eno nepremičnino, pa se ni dobro končalo. Nepremičnine ne prinašajo le sreče, temveč veliko ljudem tudi gnev in hudo kri. Zato si ne dam te priložnosti, da bi se mi to zgodilo. Zato sem raje v svojih najboljših letih (zdi se mi, da sem to že vse življenje), raje bogato v podnajemniškem stanovanju v najožjem središču Ljubljane, kot da bi si za denar, ki ga imam, privoščila nepremičnino v predmestju ali še kje dlje stran. Zakaj ne bi živela v centru mesta, kljub temu da stanovanje ni v moji lasti? Obožujem mestni vrvež, dogajanje, ljudi, ki se družijo in hitijo, obilico dobre hrane in kulturne ponudbe. Rada sem del tega,« pravi Mojca, ki je ne skrbi prihodnost. Ne boji se staranja, saj se to dogaja tudi drugim.
»Starajo se tudi nekateri poklici. Zakaj oddaje Dobro jutro ne bi mogla voditi tudi kakšna sedemdesetletnica s super nazorom, v izvrstni kondiciji, optimistična in radovedna? Saj televizija ni samo za dvajsetletnice! Je pa res, da je treba skrbeti zase, da ostaneš zdrav in v dobri kondiciji. Življenjska doba se podaljšuje in bilo bi super, da bi se vsi skupaj starali. Za zdaj kar dobro kaže,« se smeji Mojca, ki se trudi skrbeti zase. Spoštovanje do sebe in drugih kaže tudi s tem, da je vedno urejena in fit. »Med krizo nisem kupila kvasa, niti preveč toaletnega papirja, sem pa 'investirala' v steklenice dobrega vina in delikatese. Veliko pozornosti posvečam hrani, včasih morda celo preveč. Tudi za kakšne malenkosti, kot so denimo čaji, mi ni žal odšteti denarja. Redno pa se tudi sprehajam. Vsak dan si vzamem čas za sprehod v naravi. Rešuje me gozd, v katerem najdem svoj notranji mir. Tam sem rešila največ stvari in dobila največ novih zamisli.«