Kataya
»Širša slovenska javnost me pozna večinoma kot pevko, plesalko in sinhronizatorko risank, vsemu temu pa sem dodala še naziv pisateljica. Napisati knjigo je bila moja dolgoletna želja, a nikoli nisem zbrala dovolj poguma za to. Gre za življenjski učbenik, prepleten z duhovnostjo. To je rdeča nit knjige Vrnitev k sebi. S pisanjem sem se vrnila v čas, ko sem bila stara šestnajst let. Takrat se je prvič pojavila želja, da bi svoja razmišljanja spravila na papir in napisala knjigo, a nisem bila dovolj zrela, nisem imela na voljo mentalnih orodij, ne izkušenj in ne znanja. Kar nekaj ljudi mi je predlagalo, da bi morala napisati kakšno otroško knjigo, saj sem ves čas povezana z otroškim svetom kot sinhronizatorka risank, pa tudi v sebi sem še vedno otrok. No, zdaj se mi je 'ventilček' odprl in morda bo res kaj iz tega.«
Tone Vogrinec
»Knjige Pravijo mi Tona sicer nisem napisal sem, sem pa pri nastajanju ves čas aktivno sodeloval in spremljal proces. Sam se tega ne bi lotil nikoli, se je pa v moji bogati karieri v smučarskem cirkusu nabralo toliko dogodkov, pripetljajev in navsezadnje lepih, včasih tudi poučnih spominov, da bi bilo res škoda, da bi šlo vse v pozabo. Ob nastajanju knjige sem bil zelo obremenjen, moral sem urediti misli, razvrstiti dogodke v zaporedju, treba je bilo razmišljati o datumih, krajih, imenih, poskrbeti je bilo treba, da so pravilno zapisana, še posebno tuja. Potem se je začela bitka z nabiranjem fotografskega materiala. Res je bilo naporno, a je trud poplačan. Knjiga je nadpovprečno debela, a če bi vanjo spravil vse svoje spomine, bi bilo materiala vsaj še za eno takšno, pa še vedno ne bi vsega povedal.«
Nina Osenar
»Po rojstvu sina sem za štiri leta izginila iz javnosti, ker sem se spoprijemala s hudim bolezenskim stanjem, za katerega smo dolgo iskali pravo diagnozo. Ker vem, kako težke čase sem preživljala, in ker vem, da se v takem stanju znajde veliko žensk, sem se odločila, da skozi osebno zgodbo svoje izkušnje in občutja spravim na papir. Gre za izrazito osebnoizpovedno pripoved, s katero želim ozaveščati o kronični utrujenosti. V knjigi delim tudi številne nasvete, kako se s tem stanjem spopasti, in izkušnje o svojih spoznanjih, do katerih sem prišla s pomočjo strokovnjakov predvsem iz tujine. Hkrati pa želim v zgodbi predstaviti način sodobnega življenja, ki nas zaradi perfekcionizma potiska v neizprosen boj dokazovanja na vseh področjih. Sem se pa ob pisanju spomnila na čase, ko sem veliko razmišljala o lastni minljivosti in o tem, kako svet doživlja mama, ki ni sposobna sama skrbeti za svojega otroka.«
Zvone Šeruga
»Da bom v življenju veliko pisal, sem vedel, saj sem študiral novinarstvo, ideja o prvi knjigi pa se je zaradi mojih potovanj rodila, ko sem želel nadgraditi serijo predavanj. To je bil zame del zaslužka, s katerim sem si lahko privoščil nove pustolovščine. Knjige pa so tudi nekakšna dediščina mojih doživetij, saj moram priznati, da imam slab spomin in sem veliko stvari pozabil. Upam, da je med njimi največ slabih in neprijetnih. Zadnja knjiga je nastala med pandemijo v dolenjski zidanici, kamor sem se vsak teden znova prebijal po skrivnih poteh, saj sem se moral zaradi omejitev izogibati glavnim prometnicam. Pišem rad, če sem med dolenjskimi vinogradi pod Gorjanci, pa še toliko raje. Vsake toliko se sprehodim, si privoščim kozarček cvička in pišem naprej. Zadnja knjiga Kilometri življenja je nekakšen presek mojega življenja od otroških dni, ko sem bil pastirček pod Gorjanci, do zdaj. Gotovo pa ta knjiga ni zadnja, čeprav jih izdajam v samozaložbi.«
Tina Gorenjak
»Mnogi imajo o meni napačne predstave in mislijo, da če sem uspešna igralka, sem tudi srečna. Če pogledam svoje življenje, je res, da sem srečna, sem zdrava, sem mama in imam službo, ki jo neizmerno obožujem. Mi pa v življenju manjka pika na i – partnerska ljubezen. Ugotavljam, da je vse več žensk, ki nikakor ne morejo najti srčnega izbranca, zato sem se odločila, da o svoji samskosti spregovorim v knjigi. Vem, da se bo v knjigi, v kateri gre za osebno izpoved, našla marsikatera ženska, ki misli, da se je v takem položaju znašla, ker je grda, preveč okrogla, nesposobna … A vse to ni res. Samskost je splet okoliščin, ki jih ni mogoče pojasniti. Že moja predstava Večno samska je marsikateri ženski odprla obzorja, da je začela sama razmišljati. Knjiga je zame nekaj novega, kot nekakšna terapija, ko sem na papir zlila občutja.«
