Glede na to, da ste ob sociologiji diplomirali še iz primerjalne književnosti, začnimo z literaturo. Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici?
Lawrence Durrell: Avignonski kvintet.
Berete knjige na dušek ali počasi in temeljito?
Če gre za Durrellove romane, berem počasi, temeljito, se pogosto vrnem in poiščem kak odlomek. To je branje zaradi branja samega. To je najlepše.
Vaš najljubši literarni junak je …
Toliko jih je že bilo v mojem življenju, po navadi so prišli, me označili in potem tudi ostali, čeprav so novi stopili v ospredje.
Koliko knjig preberete na leto? Kdaj in kje najraje berete?
Najraje berem v dnevni sobi, na zofi, imam pa tudi zelo udoben stol v študijski sobi. Verjetno je tistih knjig, ki jih moram prebrati, in tistih, ki jih berem samo iz užitka, okoli sto na leto.
Vaša najljubša knjižna zvrst je …
Roman.
Ste ljubiteljica poezije?
Sem, toda če prozo lahko berem praktično kadar koli in kjer koli, moram biti za poezijo razpoložena.
Vaš najljubši pesnik, pesnica?
Ana Ahmatova in Marina Cvetajeva, Emily Dickinson, Gregor Strniša, Boris A. Novak.
Sta sami kdaj pisali pesmi?
Z izjemo nekaj ponesrečenih osnovnošolskih poskusov žal ne.
Imate radi Prešerna? Njegova najljubša pesem je …
Najrajši imam njegove balade in epske pesnitve, ki so že cele zgodbe: Povodni mož, Turjaška Rozamunda in Krst pri Savici.
Katero knjigo bi vsak človek moral prebrati vsaj enkrat v svojem življenju?
Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Felixa Krulla.
Vemo, da ste tudi ljubiteljica gledališča. Vaša zadnja predstava je bila …
Zadnja predstava je bila baletna. S hčerjo Anastazijo, ki jo zelo zanima ples, sva si ogledali Giselle. Te dni greva pa z Janezom (Lombergarjem, življenjskim sopotnikom in dolgoletnim direktorjem Televizije Slovenija, op. p.) na predstavo Beograjskega dramskega gledališča v Mestno gledališče ljubljansko.
Imate najljubšega igralca, igralko? Nekoga, katerega predstave nikoli ne bi zamudili.
Nimam. Rada pa gledam vsako predstavo s Sašo Pavček, Janezom Škofom in Alojzom Svetetom.
Predstava, ki vas je pustila brez besed …
Angel pozabe, dramatizacija romana Maje Haderlap, in Glad Knuta Hamsuna, ki ga je v Mini teatru postavil Janez Pipan.
Imata z Janezom podoben okus tudi na področju umetnosti?
V bistvu da. Všeč so nama podobni filmi, pri gledaliških predstavah se včasih nekoliko razideva, oba imava rada muzeje, galerije in sodobne, primerjalne, kulturnozgodovinske muzejske razstave. Pri branju pa se Janez bolj omejuje na strokovno literaturo.
Razložite nam razliko med kulturo in umetnostjo.
Kultura je širok pojem: vsa humanistika, pa tudi kako in kaj jemo, kako urejamo vrtove, kaj učimo otroke, kakšen je utrip mest, v katerih živimo, kako mogočne knjižnice imamo, koliko imamo muzejev, galerij, kinodvoran … Umetnost pa je nekaj presežnega, nekaj genialnega, neponovljivega, nekaj, kar je dano ustvarjati redkim posameznikom.
Kako mladim približati kulturo, umetnost, da se jim ne priskuti že v osnovni šoli?
Z dobro kombinacijo tem, ki mlade zanimajo in pritegnejo, ter z navdušujočim, poznavalskim podajanjem tistih vsebin, ki so del splošne izobrazbe.
Ste si kdaj želeli, da bi bili kulturna novinarka? No, kulturni ste zelo, bolje bi bilo vprašati, ste si kdaj želeli delati kot novinarka v kulturnem uredništvu.
Številne teme mojih oddaj in sogovorniki, ki jih izbiram, so s področja kulture, tako da mi ta zamisel sploh ni tuja.
