Nekateri menijo, da je za uspeh treba provocirati, imeti kak škandal, izbirati pesmi, ki gredo takoj v uho. Če kdo, je hrvaški glasbenik Zlatan Stipišić - Gibonni odličen dokaz, da to ni res. Uspelo mu je s kakovostjo in vztrajnostjo. Njegove uspešnice, kot so Libar, Činim pravu stvar, Oprosti, Lažu fotografije …, bodo gotovo zimzelene, tako kot Cesarica, ki jo je napisal za Oliverja Dragojevića, ali Ljubav se zove imenom tvojim za Dina Dvornika. Pred časom je za to, da je posnel album tako, kot si ga je zamislil – z vrhunskimi svetovnimi glasbeniki – prodal svojo barko. Zanj je torej najpomembnejše, da ne dela kompromisov pri glasbi.
Kakšen izziv vam daje glasba?
Sploh ne morem verjeti, da se že tako dolgo ukvarjam z glasbo. Sem iz generacije, ko so bili na vrhu Bijelo dugme in The Rolling Stones, in mislil sem, da bo kariera trajala največ kakšne štiri, pet let. Potem pa se bom zaposlil v nekem podjetju ali na pošti, kjer bom sprejemal pakete, saj nisem verjel, da lahko rock 'n' roll traja tako dolgo. Tako že 25 let živim v šok sobi, saj to še traja, tako da sem v tej šok sobi res presrečen. (smeh)
Nekoč ste za to, da ste lahko posneli album tako, kot ste si zamislili, prodali barko. Je bila to ena od vaših boljših naložb?
Verjamem, da ima glasba dobre vile - muze. In mislim, da je njih treba hraniti, ker one hranijo mene. Prišel sem z ulice in ustvaril uspeh in one pravijo: 'Me smo ti dale vse, zdaj pa nam vrni.' Večkrat sem kaj prodal, da sem uresničil svoje zamisli in nahranil muze, ker v tistem trenutku založnik ni verjel v moje delo in je mislil, da ni treba vlagati v to. Poslušalci mojo glasbo razumejo precej bolje kot moji kolegi. Tudi v filmski industriji takšne stvari bolje razumejo. Film Apokalipsa zdaj je Francis Ford Coppola, na primeri, financiral sam. Ko nekdo reče, da to, kar si ustvaril, ni komercialno, potem projekt plačaš sam, ker verjameš vase, drugi pa ne verjamejo vate. To je neobičajno, zato smo mi čudaki, čeprav se imam za bolj normalnega, ker to počnem, kot pa nekdo, ki sedi v svojem udobju in je žalosten, ker ga nihče ne potrebuje.
Vas še kdaj skrbi, da ne bi imeli na koncertu dovolj občinstva ali da bi ostali brez glasu?
Oboje me skrbi, saj brez glasu nimam kaj početi.
Ampak nekoč ste rekli, da vam je vseeno, pred koliko ljudmi nastopate, češ da je koncert tako in tako terapija za vas. Še tako razmišljate?
Vedno, ko pridejo ljudje na nastop, sem hvaležen. Rad imam vse, ki pridejo na moj nastop. Nekoč nas je bilo nastopajočih z natakarji skupaj več kot občinstva, a so bili vsi srečni, saj sem tudi takrat dal vse od sebe.
Kdaj ste se v svoji koži počutili najbolje?
Najboljše je, ko imaš kakšnih 33 let, saj si že dovolj star, da ti ni treba polagati računov, pa dovolj mlad za nove začetke. Največja sreča bi bila, da bi lahko vse življenje imel 33 let. (smeh)
Kakšno življenje bi imeli, če ne bi imeli družine?
Če ne bi imel družine, bi verjetno živel v Ameriki, saj je bila to dežela, ki sem jo potreboval, ampak ona ni potrebovala mene. Evropejci so ves čas napeti, sprašujejo, kaj je novega, Američan pa vpraša, kaj imaš dobrega. Evropa pravi: menjaj se, ves čas se spreminjaj. Ampak pesem je odlična, ker mi je natančno takšna padla na pamet. Ni treba spreminjati sveta. Želim si, da imamo dober dan, dobro pesem, tudi če ni drugačna.
Vsak pevec mora imeti velik ego, saj sicer ne more na oder pred številno občinstvo. Kako vi krotite svoj ego?
Moj ego je povezan s koncerti, ne z ustvarjalnostjo. O tem, kar delam, ves čas dvomim, na odru pa ne, tam sem povsem samozavesten. Sem pa pri tem procesu zelo samokritičen.
Koliko vas moti, da vas prepoznajo, da se želijo z vami fotografirati na ulici …
Nekoč so mi nosili zgoščenke, da sem podpisoval svoje delo, zdaj pa se želijo fotografirati. Jaz pa bolj cenim svoje delo kot svoj videz. (smeh)
Kako vam je všeč Split danes, ko je postal zelo priljubljena turistična destinacija?
Split se spreminja v malo Barcelono. Prepoznali so nas kot mesto, kamor prideš za štiri dni, ne pa za dva meseca. Na dopust gredo tja, kjer je mirnejše. Mi imamo veliko kulture, miselnost, ki nikoli ne spi, dobro zabavo, na ulici ješ bolje kot v mnogih razvpitih restavracijah po Evropi … Na ulici slišim veliko tujih jezikov. Meni to ustreza. Dobro je za duh, da smo odprtega srca in razširjenih rok pričakamo tiste, ki jih zanima naš Split.
Avgusta praznujete 56. rojstni dan. Kakšna bi bila zdaj vaša želja, če bi pihali svečke na torti?
Da so živi in zdravi vsi, ki jih imam rad. Znani ali neznani. In rad imam dobre novice, saj potem znaš, tudi kadar piha burja, ceniti življenje in z veseljem pričakuješ trenutek, ko bo spet mirno in lepo.
