Stari ste 48 let. Kako se počutite v svoji koži?
Všeč mi je ta bolj zrela faza. Pri dvajsetih ali tridesetih letih še misliš, da bo ves svet tvoj, leta in izkušnje pa naredijo svoje in človek drugače gleda na stvari. Bolj pameten sem v vsakem smislu te besede.
Kaj pa vidite, ko se pogledate v ogledalo?
Ne obremenjujem se z gubami. Pa saj vidite, da jih imam, pa tudi nekaj sivih las se je nabralo. Človek pač ne more proti naravi.
V Beogradu se ženske vsekakor zelo trudijo, da bi to spremenile, saj imajo kar veliko lepotnih popravkov. Kako gledate na to?
To se mi zdi pretirano. Trendi in družbeni mediji pritiskajo, da se pokažemo v najboljši luči. Sam nisem privrženec teh velikih sprememb. Plastične operacije se mi zdijo sprejemljive samo, če ima nekdo resne nepravilnosti, sicer pa je to nepotrebno.
Se s tem strinjajo tudi vaše tri dame – žena in hčerki?
Žena Kristina ima podobno stališče in oba pogosto z otrokoma govoriva o tem, trudiva se ju držati stran od družbenih omrežij, ki ves čas reklamirajo neke neumnosti, jemljejo čas in življenje ne samo njima, temveč vsem, ki smo dostopni na telefonih, pa se tolažimo, da je tako zaradi dela. Jaz raje preberem kakšno dobro knjigo, saj se mi to zdi koristnejše.
Bili ste član žirije izjemno priljubljenega šova Pinkove zvezdice.
Privolil sem, ker so se strinjali, da bom govoril v okviru glasbe in delil nasvete otrokom, da bodo vedeli, kaj jih čaka. Nihče od nas nima pravice, da nekomu uniči sanje! V šovu je bilo veliko nadarjenih otrok. Ko se spomnim, kakšen sem bil v njihovih letih, se samo čudim, saj so bili bolj profesionalni, izdelani. Težava pri tem projektu pa so starši, ki imajo ambicijo, da bi iz otrok naredili zvezdnike. In potem se izgubijo tako otroci kot starši in zato se večina od tekmovalcev pozneje ni znašla na sceni. Zato sem vedno trdil, da je najpomembnejše, da otroci končajo šolo.
Vi gotovo ne boste svojima hčerkama vsiljevali svojih ambicij, saj ste svoje sanje uresničili, kajne?
Tudi če jih ne bi, ne bi nikoli silil otroka v nekaj in od njiju želel, da sta nekaj, kar nista. Jaz se samo trudim, da sem zanju avtoriteta in da jima prenesem vrednote, ki so jih tudi moji starši name.
Vas je slava kaj spremenila?
Pogosto se zgodi, da ti nekdo šepeta, kako si zdaj strašno pomemben. Na srečo sem bil vedno precej realen. Bil sem hvaležen za to, kar mi je prinesla glasba, ostal pa sem tudi ponižen, saj se zavedam, da nima vsak take priložnosti, kot sem jo imel jaz. Seveda prija, ko vidiš, da je ljudem všeč to, kar narediš. Sicer pa je zame še vedno osnova glasba, to je tisto, kar me vleče dalje, ne pa slava.
Zakaj je glasba tako pomembna za ljudi, ki so že od nekdaj peli, plesali?
Glasba je po mojem največja od vseh umetnosti, saj v sebi vsebuje vse. Ima ta univerzalni jezik, ki ga vsi razumejo, saj lahko prepoznamo emocijo.
Kaj vas navdihuje?
Kadar sem namenoma vzel pisalo in papir, češ da bom napisal pesem, se ni nikoli nič zgodilo. Pesem pride sama od sebe, ob kateri koli priložnosti. To so trenutki, ko se odpre povezava z bogom ali kaj vem s čim ter pride navdih. Nase gledam kot na prevodnika. To se lahko zgodi ob najbolj nenavadnih trenutkih. Najneugodnejše je, če pride navdih tik pred spancem, saj sem takrat len Črnogorec, ki se mu ne ljubi vstati, da bi posnel pesem. V takih trenutkih mislim, da si bom zapomnil, ampak zjutraj ni o pesmi več niti sledu.
Torej se strinjate s stereotipom, da ste Črnogorci leni?
Mislim, da se je v zadnjih letih to spremenilo, tudi odnos moških do žensk, ki je bil tudi predmet stereotipov. Sicer pa sem sam povsem drugačen: jaz ves čas delam, ustvarjam, ne mirujem.
Že pred dobrima dvema desetletjema ste se preselili v Beograd …
Kot večina Črnogorcev.
Črna gora ima poleg Budve in podobnih mest, ki jih je malo uničil množični turizem, tudi prelepe bisere. Ste ponosni na to naravo?
Priznam, da vseh krajev sploh še nisem spoznal. Kadar snemam nov videospot, vedno iščemo nove lokacije, saj ima Črna gora res neverjetno lepo naravo, ki je kot nalašč za posnetke. Kot pravijo: bog je bil široke roke, ko nam je poklonil vse to. Sicer pa je zame najlepša Podgorica, kjer sem odrasel. Pa Perast in Cetinje, kjer sem študiral na glasbeni akademiji.
Kako pa vam je všeč Beograd?
Tudi Beograd ima dobro energijo. Jaz sem se preselil, ker sem spoznal, da bom imel tako več možnosti, da predstavim svojo glasbo. Beograd je pač središče dogajanja za mnoge stvari v okviru kulture. Tam sem si ustvaril neko svojo družbo, imam veliko prijateljev, seveda pa imam prijatelje tudi drugod v regiji.
Kako bi vas opisala vaša žena?
Vsekakor bi potožila, da preveč delam in da nimam dovolj časa zase. Brez nje in hčerk ne bi niti vedel, kaj so počitnice. Sicer pa sem zelo preprost. Pazim, da imam dobre odnose, rad se šalim na svoj in tuj račun, se smejim, družim. Še vedno sem otročji, rad zafrkavam prijatelje. Recimo pokličem jih in se predstavim kot nekdo drug. Takšne stvari me zabavajo.
So vam kdaj kakšni menedžerji predlagali kak škandal, da bi se o vas več govorilo?
Imeli so različne ideje. Ko sem posnel prvi album, sem ga poimenoval po ženi Kristini. To so mi močno odsvetovali, češ, naj ženo skrivam, da bom dajal poslušalkam lažno upanje in tako pridobil njihovo pozornost. Od začetka sem rekel, da mi kaj takega ne pade na pamet, saj zaradi priljubljenosti res ne bom govoril laži. In tega se držim še danes.
