Mednarodna preiskava trgovine z orožjem, ki jo je koordiniral Europol, se je začela pred desetimi leti, potem ko so italijanski policisti pri dveh zbirateljih zasegli več pušk kalašnikov, avtomatsko orožje, bombe ... Jeseni leta 2015 je sledila zaključna akcija v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem. Novogoriški kriminalisti so tožilstvu ovadili pet moških in jim očitali številna kazniva dejanja.
Krivdo priznali štirje od petih obtoženih
Na sodišču sta že pred leti dva od njih krivdo priznala. Gorenjca, ki naj bi kupil polavtomatsko puško in repetirno pištolo ter hranil ročno bombo, je sodišče obsodilo na leto pogojne kazni s 15 meseci preizkusne dobe. Novogoriško tožilstvo je ločeno obtožnico vložilo proti Jakobu Marušiču, Draganu Kokotu in Cirilu Repniku, sodišče je predobravnavne naroke razpisalo lani jeseni. Repnik krivde ni priznal, nedolžnost bo dokazoval na sojenju. Drugače pa sta se odločila Kokot in Marušič.
Sodišče je Kokotu prisodilo pet mesecev zapora, ki ga lahko prestane z družbeno koristnim delom, sodba je že pravnomočna. Za Marušiča, doma z Goriškega, je državno tožilstvo na naroku predlagalo leto in osem mesecev zapora ter denarno kazen, sodnica pa mu je prisodila leto in šest mesecev zapora, ki bi ga lahko odslužil s 1090 urami družbeno koristnega dela. Poleg tega mu je naložila 2400 evrov denarne kazni, vrniti pa bi moral še 2370 evrov, kolikor naj bi zaslužil s kaznivim dejanjem. Zaseženo orožje mu je sodišče odvzelo in ga oprostilo plačila sodnih stroškov.
Sodba še ni pravnomočna, nanjo sta se pritožila obtoženi in tožilstvo. Na pritožbeni seji višjega sodišča minuli četrtek je sodnica poročevalka Mara Bristow povzela pritožbo tožilstva. To med drugim trdi, da je sodnica pri odmeri kazni upoštevala predvsem olajševalne okoliščine, ne pa oteževalnih – veliko količino orožja in težo kaznivega dejanja, predvsem glede prodaje orožja. Tožilstvo je prepričano, da je neutemeljena tudi odločitev o oprostitvi plačila stroškov sodnega postopka.
Odvetnik Gorazd Fišer, ki zagovarja Marušiča, je v pritožbi zapisal, da bi bila primernejša pogojna kazen. Tožilstvo nasprotno vztraja, da takšna kazen ne bi bila na mestu. »Obtoženi je zanesenjak, zbiratelj orožja,« je poudaril odvetnik. Marušič ima že vrsto let dovoljenje za zbiranje določenih vrst orožja in še ni bil obsojen, od kaznivega dejanja pa je minilo že več kot deset let, je nanizal odvetnik.
Dodal je, da gre za zgodovinske kose orožja in da obtoženi s svojim ravnanjem ni povzročal nobene nevarnosti. Prav tako je na pristojno upravno enoto vložil prošnjo za legalizacijo orožja. S klientom sta se pritožila tudi na odločitev o odvzemu zaseženega orožja, prav zaradi zgodovinske vrednosti orožja, ki ni bilo namenjeno prodaji. »Odvzem ni obligatoren. V tem primeru je neupravičen in posega v pravico do zasebne lastnine,« je dodal odvetnik.
»Gre za lep hobi«
»Gre za lep hobi, ki raziskuje našo tehnično dediščino, tudi če gre za orožje. Marsikdo ima predsodek, a jaz nisem nikoli na to gledal kot na orožje,« je pred senatom višjih sodnikov poudaril Marušič, ki je zaposlen v kajakaški zvezi. Dodal je, da gre pri nekaterih primerkih za edinstvene kose orožja, ob priznanju krivde je upal, da mu bodo zaseženo orožje vrnili. Predsednik senata, višji sodnik Aleš Arh, je po koncu seje napovedal, da bo sodba, kot običajno, izšla pisno.
Marušič je povedal, da še organizira sejme zbirateljev starega orožja. »Še vedno sem organizator največjega sejma v tem delu Evrope, v Šempetru, postal je zgodba o uspehu,« je pojasnil. Dodal je, da je zbiral predvsem avtomatsko orožje iz prve in druge svetovne vojne. »To ni stvar, ki jo lahko daš v žep, je velika in težka, nekateri kosi so bili težki 50, 60 in več kilogramov. Tega nisem nikoli pred nikomer skrival. Posojal sem šolam, muzejem, pri meni je bila večkrat tudi policija, ko jih je kaj zanimalo,« je povedal.
Prepričan je, da so zbiralci starega orožja nujen del družbe; če ne drugega, zato, ker jim ljudje, ki ne vedo, kaj bi s takim orožjem doma, to predajo. »Najbolj nevarno je orožje pri ljudeh, ki ne vedo, kaj bi z njim. Lahko pride do nesreč in zlorab. Pri zbiralcih pa tega praktično ni,« je dodal.
Na vprašanje, zakaj ni legaliziral orožja, odgovarja, da takrat ni bilo zakonske možnosti, da bi nelegalen kos spremenil v legalnega. Ta možnost je obstajala samo šest mesecev po vsakokratni spremembi zakona. Še vedno upa, da mu bodo orožje vrnili, sicer si želi, da bi ga predali kakšnemu muzeju, morda tudi njegovemu. Na njegova vrata sta že pred desetimi leti potrkala predstavnika dveh muzejev, ki ju je to zanimalo. Z odvetnikom menita, da bi bilo najslabše, če bi orožje uničili.
