Po besedah Primoža Vidoviča je festival pokazal, da je šanson v nehvaležnem položaju: »Po eni strani imamo duhovite besedilopisce, dobre skladatelje in vešče interprete, a zanje skorajda ni občinstva. In kar je še večji problem, ni dovolj organizatorjev, ki bi občinstvo gojili. Ni mi znano, da bi kateremu od nas nastopajočih začele deževati ponudbe. RTV-jevi radijci so čudoviti, razgledani ljudje, žal pa lahko storijo le toliko, če je vrhunec glasbene ambicije hiše kot celote petkova veselica na playback. Da v Nedeljskem popoldnevu ali drugih kulturnih oddajah po festivalu v gosteh ni bilo niti enega nagrajenca, je dokaz sramotnega filistrstva njihovih urednikov, ki hkrati potrjuje, da problema ne moremo začeti reševati pri občinstvu, ampak pri vratarjih, ki ne sprejemajo svoje odgovornosti – samo da so kruh in igre in dobiček.«
Tomaž Hostnik pravi, da mu je nastop na festivalu prinesel »snemanje albuma s simfoniki RTV, nekaj koncertov, intervjujev ter novih poznanstev,« Ana Maria Mitič pa: »Po petih letih sem bila na festivalu spet na odru, v živo. Tokrat z oplemeniteno podobo, ob svojem ljubem klavirju, v družbi dveh izjemnih glasbenikov sem izvedla avtorsko pesem in se ljudem predstavila v luči, v kateri me premalo poznajo. Nastop je prinesel potrditev, da sem dozorela v žensko, ki neustrašno kljubuje nevihtam življenja in skozi glasbo sveti luč, da se le dotakne še kakšnega srca. Nikakor ne gre obupati, ne nad svetom, še manj nad šansoni!« Zdi se ji, da bi v današnjem hitrem času instantnih ponudb za srečo morali večkrat prisluhniti šansonom.
S tem se strinja tudi Veronika Kržičnik, ki pravi, da je škoda, da letos festivala ne bo. »Doslej kot glasbenica nisem ustvarjala šansona, prav tako besedil nisem pisala v slovenščini. Možnost udeležbe na festivalu mi je odprlo novo polje zanimanja, da sem začela ustvarjati tudi šanson. Če bi bilo takih festivalov več, bi mogoče lahko prišlo tudi do večjega zanimanja.« Sicer pa sta ji šanson predstavila stara starša. »Bila sta zelo velika navdušenca nad festivalom La vie en rose. Veliko vlogo je v mojem otroštvu igral tudi Fran Milčinski Ježek, katerega album Cinca marinca sem poslušala skoraj vsak dan. Od nekdaj so me pritegnile zgodbe in pripovedovanje. Šansonska besedila temeljijo na pripovedništvu, ki ga tudi sama poskušam vpeljevati skozi svoje avtorske pesmi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 16., 16. april, 2024.
