Skromna Maja je nerada pristala na intervju. Skušala se mu je izogniti, češ da je veliko drugih, ki si zaslužijo medijsko pozornost bolj od nje. Naposled smo jo le pregovorili in med nadvse prijetnim in globokim pogovorom se je izkazalo, da je srčna, sočutna in nadvse aktivna borka proti krivicam vseh vrst ter da skuša po svojih močeh izboljšati svet in pomagati ljudem. Ne z besedami, temveč z dejanji!
Čudežno so me sprejeli na avdicijo
»V mladosti nisem niti razmišljala o igralskem poklicu, saj sem najprej študirala primerjalno književnost. V študiju sem zelo uživala, dal mi je veliko širine. Bila sem mlada, samozavestna, drzna, zaljubljena v življenje in umetnost. Na koncu študija sem šla v Ameriko, tam sem si želela izpopolniti znanje o literaturi. V New Yorku pa sem spoznala nekaj karizmatičnih umetnikov in se naravnost zaljubila v off gledališče na Broadwayu. Po vrnitvi v Slovenijo sem spoznala mlade ljudi, ki so začeli delati v gledališču Pekarna. Čudežno so me sprejeli na avdicijo in nekaj let sem z dušo in telesom sodelovala pri projektih. Pekarna je bila v tistem času avantgardna ustanova, tekmovali smo z Glejem, kateri bomo radikalnejši,« je pripovedovala Maja. Takrat je sprevidela, da se brez AGRFT ne bo mogla ukvarjati z igralstvom. Tako je pri 26 letih šla na akademijo in jo štiri leta pozneje končala.
Za starejše igralke ni vlog v izobilju
»To je bil kar problem, saj sem v smislu igralske kariere izgubila vsa sladka leta igranja naivnih punčk, s katerimi režiserji radi manipulirajo in jih publika rada gleda. Bila sem precej resna, celo introvertirana, kar je za igralko nenavadno. Izgubila sem cel kup priložnosti in vlog,« je razlagala. Po študiju je bila eno leto svobodnjakinja, nato pa se je razveselila službe v Mestnem gledališču ljubljanskem. Tam je preživela kar 35 let in ustvarila veliko vlog. »Hvaležna sem, da sem pristala v MGL, to je bil ogromen privilegij za igralko. Dramska literatura ima namreč bistveno manj vlog za ženske, priletne gospe pa smo v gledališču bistveno manj zaželene od mladih. Za ženske po 50. je zelo malo (igralskih) priložnosti. Meni se je na srečo do 55. dobro izšlo. Vem pa, da če bi bila na prostem trgu, kar se danes dogaja mnogim igralkam, bi jo mnogo slabše odnesla. Tako pa sem prišla do penzije in se lahko posvečala še drugim zadovoljstvom. Kolikor je bilo priložnosti in dovoljenj, sem delala še na radiu in druge projekte. To so bili sladki honorarji. Je pa s tem tako, da dobiš ponudbo, in če nisi prost ali pa ne dobiš dovoljenja, jo je treba zavrniti. Če dvakrat odbiješ, te ne kličejo več,« je bila iskrena. Po njenem so zdaj igralci na slabšem. Sicer je veliko več projektov, vendar pa so prekarci vseh panog, od gledališča, likovnikov do glasbe, v mnogo težjem položaju kot v njenih »svinčenih« časih. Če ima igralec srečo, da dobi ekipo, s katero se poveže, ga ta vleče naprej. Čim več delaš, več priložnosti se odpira. »Za uspeh ni dovolj samo talent, v veliki meri so potrebne tudi priložnosti, sreča,« je razlagala Maja, ki ji je umetnost dala tudi prvega moža. Zelo je bila povezana z likovniki in med njimi je spoznala slikarja Tuga Sušnika.
»Skupaj sva živela čudovito obdobje. Materialno nismo imeli dosti, duhovno pa smo bili zelo bogati in ustvarjalni. Poročila sva se zelo mlada, in ko sva ugotovila, da nisva za skupaj, sva se pred 45 leti sporazumno ločila in sva še zdaj zelo dobra prijatelja. Nikoli ne bom pozabila ločitve. Na sodišče sva prišla prijateljsko in se zabavala, ko sva morala pisati utemeljitve o nevzdržnosti zakona. Že ko sva se oddaljevala, sva dobila nova partnerja. Poročila sva se s tistima, s katerima sva 'šmirala',« je pripovedovala Maja, ki se je v gledališču, v predstavi, zaljubila v Janeza Hočevarja Rifleta.
Pomembno je partnerju dati svobodo
»Še sanja se mi ne, kako sem se zatreskala vanj. Takrat je bilo to celo zelo problematično, saj je imel dva majhna otroka, dajal pa je videz, kot da je že povsem narazen s takratno ženo, tako da nisem imela prav nobene slabe vesti. Šele čez leta sem pogruntala, da ni bilo čisto tako. Med nama se je zgodila velika in dolga ljubezen. Janez je dober, radodaren in preprost človek. Jaz sem veliko bolj komplicirana. On poenostavlja življenje, živi za trenutek, je moder in praktičen. Zelo ga cenim in tudi njegov izjemni talent. Na začetku sva veliko delala skupaj. Petnajst let sem bila pri Moped Showu, Janez mi je pomagal priti k njemu, veliko nastopov sem imela zunaj gledališča, on pa je delal tudi v MGL. Kadar sva delala drugje, naju je povezovala ljubezen. Nikoli nisem bila pretirano ljubosumna. Zavedala sem se, da če si z nekom, to ne pomeni, da ga ujameš v zanko in bo samo tvoj. Še posebej to velja pri medijsko izpostavljenih ljudeh. Janez je imel vedno, kar se tiče mene, precej svobode. Obenem pa jo je dajal tudi meni in me kot ustvarjalko ni nikoli oviral ter zatiral, kar ni samoumevno. Zelo ga cenim, ker je dober človek. S svojimi ženskami pa ni najprijaznejši. Kadar je bil v družbi, je cvetel, šarmiral ljudi okoli sebe in se razdajal, doma je pa bolj počival. To je tipično za nas igralce, da poskušamo drugim ljudem ustvarjati prijetno vzdušje, doma smo pa bolj suhi,« je bila iskrena. Svojega moža ceni in spoštuje. Seveda, razumljivo, po toliko letih med njima ni več tistih metuljčkov z začetka, odnos je prešel na neko drugo raven. Dolga leta sta živela na vikendu pri Škofji Loki, a bila, ko je bil on še profesor na AGRFT, veliko v Ljubljani. Potem je bila njemu ljubša Gorenjska, ona pa je ugotovila, da je mestni človek in ji prija udobje najožjega središča Ljubljane, kjer ima vse pri roki. To je še posebej pomembno, kadar ponagaja zdravje. Težko ji je bilo, ko je njenega moža pred dvema letoma kap in se je zelo spremenil, a ima srečo, da ima pomoč, ona pa je z njim ob koncih tedna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
