Zgodbe

Reševanje slovenskih medvedov: je bolje umreti ali živeti v kletki?

Marija Šelek
2. 4. 2024, 06.00
Posodobljeno: 2. 4. 2024, 09.28
Deli članek:

Pred 13 leti je bilo v Sloveniji v ujetništvu 13 medvedov, danes so poleg dveh v ljubljanskem živalskem vrtu še štirje pri zasebnikih. Napredujemo? V mednarodni organizaciji Štiri tačke s sedežem na Dunaju ne mislijo tako, saj so doslej zbrali 5.700 podpisov v podporo premestitvi teh štirih kosmatincev v eno od naravnih zavetišč. Tam bo zanje neprimerno bolje poskrbljeno, so prepričani, predvsem pa bodo imeli več prostora za gibanje. Enega od omenjenih medvedov, ki bi jih bilo treba po njihovem mnenju rešiti, smo obiskali na Vrzdencu v občini Horjul.

Šimen Zupančič
Tistega dne živahni medved Tim.

 V obrambo lastnika tega živalskemu vrtu podobnega prostora (tak status je do nedavnega Zoo park Rožman imel) lahko povemo, da njegov medved Tim nima vidnih ran, kot je videti na fotografiji, ki jo Štiri tačke objavljajo v pozivu »rešimo slovenske medvede«. Verjetno imajo zelo staro fotografijo, saj je bil Tim v ranah pred devetimi leti, ko ga je neznanec neke avgustovske noči ustrelil in so ga nato eno leto zdravili, travm pa se je to veliko bitje rešilo šele po petih letih. Ko je nastopila topla avgustovska noč, je Tim začel gristi in grebsti po samem sebi – do krvi. Morali so mu dati pomirjevala in zdravila proti alergiji. Zdaj je njegova dlaka lepa, ob našem obisku pa je bil tudi zelo igriv. Najbrž se je pripravil na medije, ko pozneje prišel inšpektor, ki se je najavil,  bo pa verjetno zaspan, je pripomnil Jože Rožmanec, lastnik tega posebnega živalskega parka (uradno registriranega leta 2007), ki je v bistvu zavetišče za prostoživeče živali. »Ampak te živali, ki imajo vsaka svojo tragično zgodbo, lahko rešim in obdržim samo tako, da vsakih pet let (vsakič z novo, popolno vlogo) pridobim status živalskega vrta oziroma živalskemu vrtu podobnega prostora.« Na odobritev vloge čaka slaba tri leta. »Birokracija se dobesedno poigrava in zavlačevanje z vlogo lahko razumem le, kot da samo čakajo na moj propad. Vsakega pol leta mi naložijo kakšno novo dopolnilo, pa se spet zavrti eno leto.«

Šimen Zupančič
Pri Jožetu Rožmancu v parku žalostnih zgodb.

Če mu vloge ne bodo odobrili, ne samo da ne bo smel odpreti vrat za obiskovalce, ki navsezadnje pomenijo skromen vir preživetja, mu bodo vzeli tudi živali? »Ne verjamem – kam jih bodo pa dali?!«

Rešitelj ali norec?

Pri njem poleg medveda domujejo lama, pa nekaj ovc, trije divji prašiči, kozorog, nandu, ježevca, mula, dva konja, goske, petelin, kokoši, bik in celo dva tigra. Kar je v gozdu nad Horjulom precej bizarno videti. Vse te živali je Jože Rožmanec rešil neizbežne smrti.

Ker ima rad živali. Rešuje jih vse odtlej, ko je kot fantek v naročju držal zapuščenega in poškodovanega srnjega mladička. »Takrat sem začutil, kako se živalca boji, kako ji bije srček in kako si želi živeti. Noga se je zarasla – pa ne zaradi mene, jaz sem imel srnico samo rad –  in odtlej do danes nisem nehal. To je bil tisti premik v meni,« pravi na vhodnih vratih parka. Vendar se ne razglaša za zaščitnika živali, so mu pa tisti, ki se tako poimenujejo in zganjajo hrup predvsem po družbenih omrežjih, boleč trn v peti. Ne dajo mu miru, pri njem si različni inšpektorji podajajo kljuko iz dneva v dan. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,   št. 14., 2. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!