Predsednica Nataša Pirc Musar je 10. novembra na Brdu pri Kranju organizirala forum o trajnostni preobrazbi prehranskih sistemov in doseganju prehranske suverenosti. Začnimo z njenimi besedami: »Prepričana sem, da se bo v bližnji prihodnosti hitro pokazalo, kako se bodo pretrgale prehranske verige in kakšen problem bo postala voda. Voda bo vzrok za mnogo prihodnjih vojn. Nočem biti Nostradamus, ampak vse kaže na to. In če države na področju prehranske suverenosti ne bomo zmogle spoznati tega, kar nas čaka v bližnji prihodnosti – ne zaradi nas, ampak zaradi mnogih drugih dejavnikov – potem se bojim, da bomo z ukrepi začeli prepozno. Želim si, da spoznamo, kako zelo pomembno je, da smo kolikor toliko prehransko suvereni. Vedno bo treba določen delež hrane in semen pridobivati od drugod, bistveno pa se je zavedati, da samooskrba na koncu pomeni to, da bomo imeli kaj dati v usta. 55 oboroženih konfliktov, ujme in druge katastrofe bodo prekinjali naše dobavne verige za hrano od drugod. Od bliže ko pride hrana na naš krožnik, manj prispevamo k onesnaženju okolja. Kaj me zelo skrbi? Ali smo tisti, ki danes lahko odločamo, že dovolj panični, da bomo te odločitve sprejeli hitro in kakovostno. Bojim se, da nismo, ker hrano na krožniku še imamo in se še vedno brez težav vozimo z avti, letali in vlaki ...« Pa so to dojeli tudi udeleženci, predvsem predstavniki ministrstev, uradov in univerz? Če strnemo peturno dogajanje, strinjamo se, da imamo problem, zaplete pa se nam pri rešitvah.
Državni sekretar na MKGP dr. Blaž Germšek:»Časovno okno za prilagajanje se pospešeno zapira. Ohranjanje kmetijskih zemljišč mora biti naša prioriteta!«
Mag. Igor Mervič, posebni pooblaščenec predsednice RS za področje gospodarskih zadev, prej direktor Spara, je opozoril, da treba zagovarjati samooskrbo, »vendar smo pri tem pozni. Tega bi se morali lotiti že prej. Trendi pravijo, da gre vse v smeri lokalnega. Hrana je strateška dobrina in tu ne smemo biti lahkomiselni. Tudi če smo optimisti, ne moremo pričakovati, da bodo razmere, kakršne so v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, boljše. Tudi na vremenske razmere ne moremo vplivati. Mi to ignoriramo, kot da ni nič! Že zdavnaj bi morali reagirati!« Biti odvisen pri uvozu hrane je veliko nacionalno tveganje.
Okolje izstavlja račun
Da vremensko dogajanje še kako vpliva na suverenost, smo na svoji koži začutili v številnih ujmah, ki smo jim bili priča od maja do novembra. In te niso nekaj, kar bremeni abstraktno državo, temveč strošek, ki ga bomo na koncu plačali vsi. Kot je povedala Lučka Kajfež Bogataj, je Slovenija v samem vrhu, ko se seštejejo stroški naravnih nesreč v letu 2023.»10. oktobra je EU objavila stroške naravnih nesreč – 3352 evrov na leto na prebivalca nam (v Sloveniji) vzame vreme. V Avstriji ta znaša 1.600 evrov na prebivalca. Temu bi morali dodati še tistih 114 evrov, ki jih vsako leto damo za skupno okoljsko politiko.« Dr. Damijan Denac iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenija(DOPS) v zvezi s tem pravi: če toliko damo, imamo pravico tudi nekaj za to zahtevati.
Skorajda ni bilo govorca, ki ne bi omenil, da doma pridelamo odločno premalo sadja in zelenjave.
In kaj bomo storili?
Tu pa se, tako kot vedno, začne zgodba o interesih različnih skupin. Če potegnemo črto pod slišanim, stroka vidi razvoj kmetijstva v visokotehnoloških rešitvah, digitalizaciji, pametnih rastlinjakih, ogromnih namakalnih sistemih. Znanstveniki bi radi delali projekte, raziskave, analize, potovali po svetu in si ogledovali dobre prakse. Vse znamo rešiti, le veliko denarja nam dajte.
Na posvetu pa nismo slišali niti besedice o možnih mikrorešitvah, o izobraževanju kmetov za uporabo več permakulturnih, ekoloških, biodinamičnih prijemov, ki jim bodo pocenili pridelavo in zmanjšali tveganja. Vprašanje Irene Moro, direktorice inštituta Ekosemena, kaj bomo storili za večjo samooskrbnost s semeni, je stroka gladko povozila z besedami, da je seme tržno blago, tako kot vsako drugo, in da ni nič slabega v tem, da ga kupujemo drugje. Posebej ker gre za pridelavo, ki je zahtevna in se je pri nas ne splača lotevati.
»Zelo se motimo, če mislimo, da je seme tržna kategorija,« je komentirala Sanja Lončar. »V trenutku, ko bodo legalizirane nove generacije gensko spremenjenih semen, bodo izginila semena, kot jih poznamo sedaj, in bomo v celoti odvisni od patentiranih semen. O kakšni suverenosti govorimo, če bomo klečali pred štirimi korporacijami, ki bodo edine lahko zagotovile semena? Če ne bomo dojeli, da je seme strateška kategorija, ne bomo imeli ne samooskrbe ne suverenosti.«
Zanimivo je, da bilo med govorci niti enega ekološkega kmeta. Iz publike se je oglasila le dr. Martina Bavec in opozorila, da so eko kmetje na tem dogodku prezrti, kljub temu da so s svojim delovanjem že dokazali, da obvladajo to, kar prinašajo podnebne spremembe. Z razvojem in širitvijo ekološkega kmetijstva bi avtomatično dosegli tudi štiri preostale strateške cilje. Evropa si je za cilj zastavila 25 odstotkov, mi pa smo šele pri 11 odstotkih eko kmetijstva. »Promet z ekološkimi živili raste v zadnjih petih letih z 11- do 15-odstotno letno stopnjo. Vrednost tega prometa je 200 milijonov evrov. Le 35 odstotkov tega, kar je na slovenskem trgu, je slovensko. Zakaj v Sloveniji nismo pripravljeni narediti vseh potrebnih korakov? Da se nam ne bi več dogajalo, da mlekarne ekološkega mleka ne ločijo, ampak ga zmešajo s konvencionalnim ter prodajajo naprej kot konvencionalno. Nekaj v sistemu je narobe.«
Slišali smo tudi, da gredo cene hrane nezadržno navzgor in da so košarice izdelkov, ki jim umetno znižujejo ceno, le farsa, ki ne spremeni dejstva, da je inflacija na področju hrane veliko višja, kot si želimo priznati. Na podlagi slišanega pa lahko sklepamo, da bo prilagajanje na spremembe le dodatno dražilo hrano ali znižalo njeno kakovost.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
