Zgodbe

Sposoben za delo, če le nisi mrtev: O grozljivem ozadju 'rekordne zaposlenosti'

Jure Aleksič
31. 5. 2023, 10.00
Deli članek:

Čedalje več delavcev na svojih delovnih mestih opravlja delo dveh ali celo treh ljudi.

Šimen Zupančič
Goran Lukić o grozljivem ozadju »rekordne zaposlenosti«

Aprila nas je razveselil podatek, da imamo v državi rekordno nizko brezposelnost po letu 1990. In obenem rekordno visoko zaposlenost. Ob tem človeku seveda zaigra srce, saj avtomatično predpostavi, da je za delovnega človeka končno nastopil raj, o katerem sta lahko Marx in Engels samo sanjala. Pa je res tako? Zakaj so bili zadnji podatki o porazdelitvi slovenskih dohodkov tako klavrni? In zakaj v zasebnih pogovorih iz ust delavcev slišimo tako rekoč samo še kletvice in žalostinke? Ne ne, vse skupaj se sliši vsaj malček čudno … Zato smo za dodatno interpretacijo našega gospodarskega dosežka poprosili Gorana Lukića, neutrudnega borca za delavske pravice in gonilno silo Delavske svetovalnice, torej eno zadnjih pribežališč, ki jih imajo delavci in druge ranljive skupine še na voljo.

Rekordno nizka brezposelnost! Kaj ni to krasno? To najbrž pomeni, da delavci na veliko odpirajo šampanjce?

No, »rekordno nizka brezposelnost« se seveda zelo dobro sliši. A pomembno je tudi, v kakšnih pogojih dela je bil ta rekord dosežen. Golo dejstvo zaposlitve ni človeku namreč v nobeno veselje, če mu uničuje zdravje in krči denarnico. Kajti naše plače že lep čas ne dohajajo več rasti življenjskih stroškov. Kar pa se tiče zdravja delavcev … Ravno danes je našo svetovalnico spet obiskal delavec, ki je na delovnem mestu tako grdo padel v jašek, da je zdaj večino časa vezan na posteljo. Ves čas je v kroničnih bolečinah, vsak dan jemlje 14 tablet in tudi njegovo psihično stanje je temu primerno precej obupno, ZZZS pa ga mirno in vztrajno pošilja nazaj na gradbišče. To je seveda samo eden od mnogih takih primerov.

Neverjetno … Prav včeraj sem se pogovarjal z znanko, ki se ji dogaja natanko enaka zgodba! Redko srečam tako sesutega človeka. Tudi ona dnevno jemlje vsaj pet različnih zdravil, ponoči bruha kri, za dvokilometrski sprehod pa sva porabila skoraj uro in pol, ker se je morala vsakih nekaj metrov ustaviti in loviti sapo. A zavod jo vseeno vztrajno pošilja nazaj na delo. In sicer kot medicinsko sestro na enega fizično najnapornejših oddelkov v državi.

Že dlje sumimo, da imajo zdravniki po teh komisijah navodila, da ljudi pošiljajo nazaj na delo, če niso ravno skoraj mrtvi. Pravzaprav se zdi, da ti zdravniki čedalje bolj razmišljajo kot mnogi delodajalci. Torej: »Če sto delavcem ne dam regresa, nas bodo morda štirje tožili. A ker nas preostali ne bodo, bomo na koncu vseeno ogromno prihranili!« Tudi pri argumentaciji se komisije čedalje manj trudijo. V napotilu nazaj na delo lahko zadostuje en sam stavek. In sicer, da imenovanemu zdravniku oziroma komisiji ni treba upoštevati mnenja specialista, ker za razliko od njega komisija »vidi celo sliko«. Tako imamo primer delavke, za katero je psihiater že trikrat izdal mnenje, da kaže vse znake izgorelosti, ZZZS pa jo kljub temu neizprosno pošilja nazaj v službo. Čedalje bolj se nam tudi zdi, da je bila nekje vmes tiho sprejeta nova politika, po kateri se s pravnim pingpongom administrativno izčrpava delavce.

Zakaj tako pravite?

Ker jih zavod tako zasipava z odločbami, da so pogosto povsem zmedeni in ne vedo niti tega, na katero odločbo so se sploh pritožili. Obenem pa so začele komisije res nesramno vleči postopke.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!