Skozi glavo letijo slike iz moje preteklosti, kot igra s kalejdoskopom, vrtijo se slike in dogodki, mnogi prizori so pomešani med sabo, tudi časovno. Na številnih se z mano pogovarjajo ljudje, ki jih več ni. Kje sem? V nebesih morda? Nismo izpeljali rutinske operacije? Zablešči se nasmeh mojega očeta, čudovite zobe je imel, sedim na sankah, zavita sem v debelo odejo z narisano glavo tigra. Oče naju vozi po zasneženi cesti do konca vasi, kjer živita babi in dedi. Brat sedi pred mano, jaz sem zadaj, ker sem starejša. Voham vroč, z moko posut kruh v dolgi mlečno beli vrečki, ki ga je mama kupovala v pekarni na vogalu pri avtobusni postaji, ko sva jo pod dišečimi javorji z bratom čakala, da se vrne iz službe. V rokah imam svojo lutko Bebo, ki je imela tako zlepljene lase, da jih nikoli nisem mogla razčesati. Z bratom čepiva pred blokom, tam je veliko luž in peska, mešam ju v plastičnih jogurtovih posodicah. To bo najino kosilo. Vlado noče pojesti peska, ne zna se igrati. Rišem hišo in rože v zvezek formata A4, v sebi čutim nelagodje pred vstopom v šolo. Slika zatrepeta, izgine, z bosimi stopali se povzpnem na očetova hladna stopala, ki me potem nosijo po stanovanju. Smejim se na ves glas, srečna sem. V nosu me žgečka vonj babičinih oblek in dedkovega cigaretnega dima. Dedi Pero se smeje na ves glas, ravno se je vrnil iz gostilne in je pijan, midva, nimam še pet let, zategujeva rjuho na klikklak kavču iz dnevne sobe, kamor ga je babica poslala spat. V glavi se vrti film moje mladosti, kot na kakšnem starem diaprojektorju gledam ulice moje mladosti, otroška igrišča, drevesa, slišim vreščanje otrok med igro na asfaltu, punce skačejo gumitvist, to je velika ljubezen mojega otroštva. S teto Ljubico na dvorišču, obdanem s starimi opekami, kopava dedkovega lovskega psa Diano. Zaradi šampona je psica izgubila voh. Potem ni več nosila ptic z lova. Mama joka zaradi očetove bolezni. Jaz ne, ne morem. Moje oči so iz stekla, nikoli ne jokajo. Tudi oči nikoli ne joka, on se samo smeji. Okoli glave ima trdno zavezano kuhinjsko krpo, boli ga glava. V samopostrežni trgovini, stara sem šest let, sama z velikim nazobčanim nožem režem kruh na pol, kupujem navadni jogurt in mleko. Kruh vzamem s papirjem, nikoli z roko. Na dvorišču pred dedkovo rumeno hišo, obdano z valovi vrtnic, je sod, kjer babi zbira vodo za umivanje las. Poleti nas dedek poliva z vodo iz cevi. Kričimo in se smejemo: »Mene, dedi, mene.«
Urezala sem se po desni nogi, med kopanjem v Dravi. V rokah imam jogurt, poln mehurčkov, mamine roke mažejo pašteto na kruh. Jemo drhte, z modrimi ustnicami. Od vode imam kožo na prstih čisto nabrano in omehčano. Zdaj se prepirata, potem očeta vedno boli čir na želodcu. Njegove oči me gledajo votlo, ko reče: »Vojna bo. Ostala boš sama. Zmogla boš, močna si.« Nervozna sem ob njegovih besedah, kimam, čeprav ne vem, o čem govori. Mamin obraz se smehlja, v očeh se ji lesketajo solze, ko sprejemam bralno značko. Na nogah imam njene sandale, plešem okoli kuhinjske mize in se pretvarjam, da sem svetovno znana balerina. Mama je zdaj z modro volno doštrikala konec mojih prekratkih hlačnic. Čeprav je zunaj ledeno, sem hlačnice zavihala do kolen, da ne bi gledala tega volnenega dodatka. Ob vsaki sliki, ob vsakem spominu me spreleti drugačen občutek. Takšen, ki paše k dogodku. Slika … občutek … spet druga slika, spomin … čustvo, čustvo, čustvo ... spet ena slika, čustvo ... ljubezen ... skozi čas, dotik, besedo.
»Ste žejni, gospa Keček? Halo, gospa Keček?« V prijetne spomine, kjer sem doma, se vsili neki tuj glas, ne poznam ga. Zamahnem z roko, pojdite stran, pustite me pri miru, v super družbi sem, a glas je trmast in ne odneha. Tečen je kot muha, zasleduje moje misli in spomine ter jih spotoma ruši kot hišo iz kart. Z vekami zatrepetam, odpiram oči počasi in negotovo. Okoli mene je temačno, slika je meglena in migota. Nekajkrat odprem in zaprem oči, meglica se počasi dviga, pred sabo zaznam slamico, kozarec vode in roko, ki ga drži pred mojim obrazom. Žeja mi nenadzorovano dvigne glavo in hlastno, kot bi ravnokar prišla s 35-kilometrskega pohoda okoli okupirane Ljubljane, z glasnim srkanjem spijem hladno tekočino. Še sem tukaj. (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.
