V napovedniku zadnje knjige se upravičeno definira kot nekdo, ki noče biti dežurni kritik vsega in vseh. Le kako mu uspe? Meni ne. Moj mož ugotavlja, da je z mano težko, ker prej kot žarek upanja vidim katastrofo. Kadar mi na gredi crkne »flanca«, triumfiram. Saj sem rekla … Tudi zato hvala vsem, ki vztrajate pri branju mojih kolumn. Sploh zdaj, ko tudi pri optimistih dvom pogosto preglasi upanje.

Ko sem kot otrok začela razumeti, da je svet tudi zunaj meni znanih krajev, si nisem niti približno predstavljala, da je tako drugačen od mojega. Večni ledeniki in puščave, monsuni in suše, velikanska mesta, neskončna območja brez enega samega vodnega izvira. A ljudje so se vsemu prilagodili. Nekaj desetletij pozneje sem nekaj malega tudi videla. Zdaj ugotavljam, da marsikje niti tistega, kar je takrat še bilo, ni več. Morje se dviguje, led, največje skladišče pitne vode, izginja. Reke se sušijo. Lakota pobija. Ujme divjajo.

Evropski kmetje bijejo plat zvona. Ali je neznosna suša ali pa so uničujoče poplave. Narava se je odločila človeku pokazati, da ni gospodar, ampak motnja na planetu. Grožnja. Razumni skeptiki svarijo. Planet bo preživel, ljudje ne bomo. Seveda pa ne bomo izginili jutri in vsi enako hitro. Medtem ko se bodo nekateri še vedno kopali v ogrevanih zasebnih bazenih, zalivali zelenice in kupovali masažne bazene ter jih zaradi tega, suši navkljub, nihče ne bo niti opomnil – mimogrede, bilo je lani pri nas – bodo drugi že umirali od lakote in žeje. Svet se spreminja nepredstavljivo hitro.

Nekdaj smo z vodo ravnali spoštljivo. Tam, kjer sem odraščala, vodovoda ni bilo. Bil je studenec in bila je mlaka. Voda iz studenca je bila samo za pitje in kuho. Vsako vedro je bilo treba z vretenom privleči iz globin. Čista voda je bila dobrina. Danes je samoumevna. Novopečeni lastniki »mojega« vodnjaka ga bodo podrli in zasuli. Moti zazidljivost parcele, so rekli. V mojih mladih letih nas je bilo na Zemlji manj kot tri milijarde, danes nas je več kot osem! In kaj počnemo? Čakamo, kaj bo, upamo na čudež … Računamo na druge. Ne znamo se zaščititi pred poplavami, ne znamo hraniti vode za sušni čas. Kadar nas poplavi, država pošlje gasilce. Kadar vode zmanjka, država pošlje gasilce. In to je v glavnem to. Že jutri je spet kot včeraj.

Pa saj pri nas je z marsičim tako. Dojamemo šele, ko vlak odpelje. Dobesedno.

Vsako jutro ob kavi in radiju ugotavljam, kako je super, ker mi ni treba od doma. Sami zastoji, prometne nesreče, delo na cesti, čas vožnje se podaljša za … upoštevajte …  Dejstvo je, da večina od sto tisoč delovnih migrantov  v Ljubljano drugače kot po cestah ne more priti. Eden mojih živi v okolici Pivke. Vlak iz Pivke do Ljubljane za 48 kilometrov proge porabi uro in 20 minut!!! Avto pa – načeloma – manj kot pol ure. Povejte, bi vi, če bi morali pred službo in po njej poskrbeti še za šoloobvezne otroke, šli na vlak!?

A »velikih duhov« to ne moti. Desetletja poslušamo, kako naj se vendarle spravimo s cest. Ja, kam pa? Kdo je tu nor? Samo cincanje, tisoč in en projekt, v resnici pa nič. In ko končno kaj narišejo, speljejo vse skupaj preko hiš!? Pravkar legalno zgrajenih hiš! Jasno, da bo revolucija in iz vsega ne bo nič.

Vse se začne pri glavi. V vladi. Vedno manj sposobne in vse manj uporabne politične garniture se obdajajo s sebi primernimi kadri. Vsako leto ali dve drugimi!

Mimo Slovenije pa vozijo vlaki s sto in več na uro. Res smo dobri!

Kolumna Majde Juvan je bila objavljena v reviji Jana, št. 22, 30. 5. 2023.