Mnenja

Katarina Keček: Tretji pogrebni govor

Katarina Keček
24. 4. 2024, 08.00
Deli članek:

Stojim na govorniškem odru, na širokem in sončnem poslovilnem prostoru ovalne oblike na ljubljanskem pokopališču Nove Žale.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Vreme je skoraj idealno, sončno z rahlim vetrčkom, kar nenavadno za mesec april (a neobičajen je tudi tale zimski mraz, ki nas je nekaj dni zatem vrnil v zimsko obdobje bund in šalov). Za mano turobno kraljujejo mrliške vežice, na svoji desni vidim žerjave in gradbene stroje. Ljubljansko pokopališče se nezadržno širi, gradi, potrebe so velike, v tišino žalujočih vdira hrup z delovišča. Pred mano stoji ozek mikrofon, za njim pa nekaj sto ljudi, ki so prišli na pogreb mojega prijatelja. Čeprav ne jokam, je moj pogled zamegljen, zabrisani so tudi obrazi ljudi, pred sabo vidim samo črke na papirju, ki sem jih napisala v slovo.

To je moj tretji pogrebni govor v življenju. V šali rečem, da sem rutinerka v tem »fohu«, nikoli si nisem mislila, kaj šele želela, da bom kdaj opravljala to nehvaležno in težko nalogo. Pri prvem žalnem govoru, ko sem pred leti v Ljubljani pokopavala svojega prijatelja, slikarja Žiko Lukića, sem bila bolj negotova in prestrašena. Kaj in kako napisati, da bo prav? Moram o pokojnikih res povedati samo lepe besede? Kako spoštljiv pa mora biti tak govor? Se lahko morda pošalim s poslovilnimi besedami ali so ljudje na takšnih dogodkih preveč občutljivi?

Ostarelega slikarja Žiko sem pobrala na cesti, nekje med svojim izbrisanim poglavjem življenja, podobno kot svojega mucka Dedija, ki ga prav danes pokopavam. Žika je imel preko sedemdeset let, živel je sam na Miklošičevi ulici v Ljubljani in nikogar ni imel, ki bi skrbel zanj. Nekaj let sem mu pospravljala, kuhala, ga peljala na sprehod, kavico, on pa mi je dovolil, da sem si v njegovi kopalnici prala perilo, občasno sem v njegovem stanovanju tudi prespala. Nekaj let sva gojila najino neobičajno prijateljsko simbiozo, bil je nepopravljiv boem, v njegovi družbi sem se počutila varno, veliko sva se smejala. Nekega dne pa se na moje klice ni oglasil. To se je ponovilo tudi naslednji dan in morala sem poklicati policijo, da je vdrla v njegovo stanovanje. Prižgane so bile vse luči. Moj prijatelj je ležal v kuhinji na tleh. Mrtev. Zdravniki so pozneje rekli, da ga je kap. Vprašanje, kdaj bi odkrili njegovo truplo, če ga ne bi preverjala skoraj vsak dan.

Še tri mesece po svoji nenadni smrti je moj prijatelj ležal v hladilnici na Žalah, nikakor ga nisem mogla dostojno pokopati. Nisem bila njegov pravni naslednik, nekje v Italiji pa je imel sina, ki ga ni videl že dvajset let. Iskala sem ga preko italijanske ambasade in čez približno tri mesece se je Žikov sin pojavil v Ljubljani. Oddahnila sem si, konec je mojih skrbi, sin bo organiziral očetov pogreb in moj prijatelj bo končno našel zasluženi mir. Pa sem se uštela. Njegov sin je prišel, prevzel ključe očetovega stanovanja, podpisal, kar je moral podpisati, in čez eno uro je že bil nazaj na letalu in na poti v Italijo. Sploh ni želel prisostvovati pogrebu svojega očeta. Ne vem točno, kaj so imeli v preteklosti, z Žiko se nikoli nisva podrobno pogovarjala o tem, povedal mi je le to, da se je njegova prva žena drugič poročila nekam v Italijo in odtlej ni imel nobenih stikov s svojim sinom.

Presunila in zgrozila sta me pomanjkanje sočutja ter sinova sovražnost do pokojnega očeta, zato sem se odločila, da bom prijatelja pač sama pokopala tako, kot mislim, da je prav. In to sem tudi storila. Morala sem si sposoditi denar, na njegov pogreb sem povabila nekaj njegovih prijateljev, ki sem jih poznala le na videz, in takrat sem zanj spisala svoj prvi žalni govor. Napisala pa sem ga samo zato, ker ga nihče drug ni hotel. Drugi pogrebni govor sem pozneje pripravila za pokojno taščo (vem, da bi ji bil všeč) in zdaj za Dedija. Večkrat mi je ob svojem odhajanju s tega sveta povedal, da želi, da govorim na njegovem pogrebu, pa sem se vztrajno izmikala njegovemu pogledu in tej morbidni želji ter nekaj zamrmrala v brado. Če bi mu obljubila, potem bi to pomenilo, da sprejemam njegov odhod in se nanj pripravljam, to pa je bilo daleč od resnice.

Treme (presenetljivo) nimam nobene, sploh pa me na žalnem odru preveva čuden občutek. Nikogar ni, sama sem na tem velikem prostoru, obsijanem s soncem. Pred sabo ne vidim jasnih obrazov ljudi, temveč le amorfno gmoto, oblečeno v črnino, nad njimi pa se blešči sinje modro nebo brez enega samega oblačka. Pogled mi pritegnejo rumene cvetlice pri spomeniku vojakom na bližnji trati. Morje narcis se premika, niha sem ter tja, pleše v nekem svojem ritmu, ob glasbi, ki je ne slišim. A to še ne pomeni, da je ni. Mogoče pa angeli pojejo in se veselijo prihoda mojega prijatelja? Kdo bi vedel. Vem samo to, da mu z njimi ne bo slabo. Še nikomur ni bilo. Strmim v plešoče narcise in čutim, kako z vsako izrečeno besedo iz sebe spuščam žalost, ki se je v meni razrasla kot plesen. Naj teče, gre, kamor mora iti. Z vsako besedo, z vsakim glasno povedanim stavkom se počutim lažje. Namesto žalosti v moje srce po kapljicah, nežno, a trmasto pronicajo žarki svetlobe. Perejo s solzami prepojene stene mojega srca ter ga polnijo s soncem, sinjino in ljubeznijo. Ob koncu govora imam na obrazu nasmeh, počutim se čista in lahkotna kot pero, najino zemeljsko slovo zaključim z besedami sv. Frančiška Asiškega, čigar besede mi postajajo vedno bližje: »Od tod ne boš vzel tistega, kar imaš. Vzel boš samo tisto, kar si dal!« Svetloba napolni in objame moje srce, šopek narcis v mojih rokah nežno zadrhti. (se nadaljuje)

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 17, 23. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!