Zgodbe

Želja po smrti: Meri malo višje, sin moj!

Vasja Jager
17. 5. 2023, 08.00
Deli članek:

Ko govorimo o evtanaziji kot koncu trpljenja, marsikdo med nami čuti, da je vse boljše od niča – pozabljamo pa, da vsega ni izkusil še nihče.

Shutterstock
Naša dolžnost je, da jim omogočimo izbiro.

Na Diomedovem otoku pri Aljaski živi domorodno pleme Inupiatov, ena od številnih kultur, ki so razvile rituale predčasnega skrajšanja človeškega življenja. Če se je oseba iz katerega koli razloga znašla na točki, onkraj katere ni več hotela živeti, je svojce seznanila z željo po smrti. Tedaj so se začeli intenzivni pogovori, s katerimi je hotela inupiatska družina prepričati življenja naveličanega člana, naj vendar vztraja; če prepričevanje ni bilo uspešno, se je začel obred odhoda. Oseba, ki se je odločila za smrt, si je simbolično nadela svoja najboljša oblačila, obrnjena navzven, in sedla na sedež iz jelenove kože. Na njem jo je sorodnik, ki ga je izbrala za izpolnitev dejanja – navadno je to bil najstarejši sin –, ponesel na sveti prostor na robu vasi, in jo pokončal. Še leta 1955 je bila v nekem antropološkem glasilu objavljena zgodba 12-letnega sina, ki ga je ostareli oče prosil, naj ga ubije z lovskim nožem; ko je prestrašeni deček s prvim sunkom zgrešil srce, mu je starec dostojanstveno in mirno svetoval: »Meri malo višje, sin moj.«

Poleg Inupiatov je obrede predčasnega končanja življenja poznalo več primitivnih skupnosti. Ti rituali večini sodobnih ljudi delujejo barbarsko, ljudstva, kot so Inupiati, Inuiti in celo starodavni Japonci (ki so svoje starše po napolnjenem sedemdesetem letu starosti zapuščali na gori Obasute-jama, po slovensko Gora babičine smrti), pa so jih zasnovala na svojevrstni logiki preživetja skupnosti na račun posameznika. Te kulture so živele v negotovih časih in na območjih s pičlimi viri hrane, za nameček pa so jim pomisleke o moralnih in etičnih vidikih tovrstnih praks blažila močna prepričanja o neumrljivosti duha in svetosti naravnega reda, zaradi katerih so ti ljudje na konec življenja zmogli gledati z brezbrižnostjo, ki se danes zdi skoraj nečloveška. Danes pač živimo v družbi obilja, v kateri resnično ni potrebe, da kogar koli podimo s tega sveta – obenem pa v moderni družbi, razklani z radikalnim racionalizmom na eni in dogmatizmom religijskih institucij na drugi strani, misel na smrt vzbuja že kar nevzdržno tesnobo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 16. 5. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!