Pred nekaj dnevi smo s familijo šli na fešto, na katero nas je povabil bratranec, ki se mu je rodil drugi otrok. Pod streho majhnega prostora za piknik, ovitega v oblak stopljene maščobe na žaru cvrčečega mesovja so nas pričakali nasmejani, tu in tam že lepo rdeči obrazi in v »pa kje si ti« pozdrav dvignjene roke, stric pa me je po stari navadi s tolikšno močjo stisnil na mogočne prsi, da sem skoraj izpustil radostno dušo. Podobnega sprejema je bil deležen vsak, ki je prišel v družbo, trepljalo se je po ramenih, štamperli dobrodošlice so se dvigali k ustom, usta so se širila v nasmehe, iz zvočnikov je zadonela harmonika. Otroci so se sporazumeli za združitev v razposajeno tolpo, ki je gnana s pecivom in kokakolo divjala naokoli, odrasli smo obujali spomine, se vpraševali po zdravju in govorili kosmate tofovske vice in nihče ni bil slabe volje – kakor se tudi spodobi, ko pleme slavi prihod novega člana.
To je moj svet in pogrešam ga. Odraščal sem v majhnem zaspanem kraju, ki je bil premajhen za filozofijo in delitve, ključni vir frustracij in tolažbe pa so bili ljudje okoli mene: skupnost. To je bil prostor, v katerem je vsakdo vedel bolj ali manj vse o vsakomer, s tem znanjem in njemu navkljub pa smo vsi bivali drug z drugim, se prepirali o malenkostih in podpirali ob velikih preizkušnjah. Ljudje so se kregali zaradi mej gredic na vrtu, se v gostilni pošiljali v tri krasne, se držali za vrat zaradi politike in izogibali drug drugega zaradi kreditov, ob krstih pa so skupaj vriskali, si stiskali roke na abrahamih, na pogrebih so prihajali drug k drugemu ob jamo. Z zavistjo smo gledali na veliki svet, ki nas je pozabljal in puščal za sabo, kadar pa je ta veliki svet trčil ob našega in je med nas prišel tujec, smo se mu enodušno postavili v bran; popustili smo šele, ko smo se prepričali, da nam ni nevaren, in kdor je po seriji preizkušenj dokazal svojo pripadnost naši stvari, je lahko računal na naše bratstvo. Komur ni uspelo, je prej ali slej pobral šila in kopita, uspelo pa je vsakomur, ki je to res želel; vsekakor se nikogar ni vrglo v graben, če je bil pripravljen dati za rundo. To je bilo predvidljivo in udobno okolje, v katerem si se lahko zanesel, da si na pravi strani namišljene delitve mi – oni in da si zato varen. Otroci smo brez najmanjšega strahu skakali naokoli do pozne teme, dokler se niso matere pričele dreti skozi okna, da je čas za večerjo, matere so hodile druga k drugi na vrata z zavojčki kave, fotri so skupaj igrali fuzbal. Vsake toliko je kje počilo, pred blok je pritulil rešilec – skupnost se je zamajala, zaječala, nato pa spet stopila skupaj in živela dalje.
Ker sem po srcu sentimentalen kot spominčica, se nemalokrat zalotim, kako še vedno hrepenim po tem svetu. Zame ne bi bilo nič lepšega, kakor če bi se nekega dne zbudil, pogledal okoli sebe in spoznal, da se je vsa država spremenila v nekaj podobnega takšnemu obvladljivemu zaselku, ljudje pa v pleme. Kaj bi dal, da bi se otroci v parku sami od sebe združevali v igrive tolpe in pohajali naokoli do teme, da bi odrasli kuhali navidezne zamere zaradi navideznih delitev in si izkazovali pristno človečnost ob preizkušnjah. Kaj bi dal, da bi mi večkrat govorili kosmate vice in mi lomili rebra z objemi, ko bi pritiskali svoje srce ob moje, ker se skupnost veseli. Vse mora biti, to mi je jasno – a kaj bi dal, da bi se vsakdanja fovšija uravnoteževala s solidarnostjo, zloba z dobroto, jeza s prijaznostjo, oni pa z mi; tedaj bi bil doma.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 20, 16. 05. 2023.
