Zgodbe

Ni me več strah smrti, strah me je, da ne bi živela

Katja Božič
25. 4. 2024, 05.00
Deli članek:

Mariborčanka Iris Magajna pravi, da jo je življenje preizkušalo že v mladosti. Veliko je imela izzivov z zdravjem, med drugim so ji zdravniki celo napovedali, da ne bo nikoli imela otrok, pa je danes mamica treh. Težave je vedno prebrodila z optimizmom, življenje namreč jemljemo vse preveč resno. Da je to res, je med drugim spoznala, ko je pri tretjem porodu doživela presunljivo obsmrtno izkušnjo; ta ji je, skupaj s spoznanji v času rehabilitacije, povsem spremenila pogled na življenje. »Ni me strah smrti, strah me je, da ne bi živela,« pravi.

Mateja J. Potočnik
Iris Magajna

Zaradi te izkušnje je začela živeti lahkotneje. Prepričana je, da smo vsi prišli na ta svet z neko nalogo. Čeprav je bila tretja nosečnost povsem običajna, do zadnjega trenutka je delala in bila aktivna, jo je na dan poroda preveval čuden občutek. Zaradi krvavitve, ki je bila posledica prejšnjih ginekoloških operacij, so jo urgentno sprejeli v porodnišnico in začeli pripravljati za carski rez. »Vsega se spominjam, kot bi se zgodilo danes,« se smeji. »Nekaj mi je govorilo, da bi morala porod speljati brez narkoze, z epiduralno anestezijo. A takrat še nisem dovolj zaupala svojemu občutku. Kot se je pozneje izkazalo, za svoje telo dostikrat nekako kar vemo, kaj je dobro zanj. Ampak največji paradoks je – če bi takrat vztrajala, ne bi doživela te izkušnje in prišla do pomembnih spoznanj. Zato se je očitno to moralo zgoditi,« razmišlja.

Zaplet in obsmrtna izkušnja

»Na oddelek so me dežurni zdravniki sprejeli na velikonočno soboto. Vsi so bili zelo prijazni in mi želeli pomagati kar se da hitro, da bi bilo najvarneje zame in za otroka. V bistvu bi to moral biti polurni rutinski poseg. Vendar je prišlo do velikih težav, ko so me uspavali. Zaradi težav z intubacijo mi je vsebina želodca zalila pljuča, prišlo je do embolije in zastoja srca. Koliko časa je zaplet trajal, ne vem niti ni pomembno. Otroka so porodili, z mano pa so imeli kar nekaj dela. Spomnim se, da sem v daljavi slišala besede zdravnikov, predvsem pa se spomnim občutka blaženosti, ki me je preveval; občutka brezpogojne ljubezni. Nekdo bi morda to lahko opisal kot posledico narkoze, tudi to dopuščam. Bilo je zelo prijetno. Prav videla sem, kako zapuščam telo. Bila sem v breztežnostnem stanju, kot bi letela. Oblečena sem bila v dolgo zlato obleko, ki bi jo vlekla za seboj, če bi hodila. Okoli mene so lebdeli otroci, lahko bi bili tudi angeli, razigrani in nasmejani. Sporazumevali so se s kretnjami, danes bi rekla, da z energijo in z očmi. V nekem trenutku sem dala roko za hrbet in eden od otrok mi je položil v dlan zlatega medvedka. Potem me je pogledal v oči, in čeprav ni govoril, sem dojela, da mi je želel povedati, da se moram vrniti. Ta medved v mojih rokah je bil zelo težak, tako težak, da je mojo energijo potegnil nazaj v telo. Občutek breztežnosti in lahkotnosti je nenadoma zamenjala teža, nenadna prizemljitev. To se je dogajalo sredi noči, in ko so po štirih urah prišli iz operacijske, so možu povedali, da skoraj ne verjamejo, da bom preživela. Prestavili so me v reanimacijski oddelek, ki se mi je zdel kot v filmu – steklene stene, osebje se sporazumeva samo z mimiko, zdravnik je ves čas pred vrati.« Ko se je zbudila iz umetne kome, se ji je vsa situacije zdela komična, čeprav je bilo stanje resno. »Po naravi sem optimist in se mi zdi ogromno stvari smešnih, tako jih vidim, čeprav ni vedno lepo, ko se recimo sredi sestanka začnem smejati.« Meni, da življenje jemljemo preresno in zatiramo otroka v sebi. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 23. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!