Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Humanoid na popravilu

Katarina Keček
17. 5. 2023, 09.00
Deli članek:

Spakirana sem že ves teden. Lahko bi spakirala tudi v desetih minutah, toliko časa potrebuješ, da napakiraš majhno boršo, kaj pa potrebuješ za nekaj dni bolnice razen zobne ščetke in polnilnika za telefon.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

 Okej, jaz vzamem tudi računalnik, za vsak slučaj, če se mi zaljubi pisati, slušalke za glasbo in televizijo, ki jo gledam na računalniku, čepke za ušesa, ker znajo cimri pogosto smrčati, svoje copate, beležko, pisalo, knjigo …, v glavnem kup nepotrebnih stvari, ki jih nosim s sabo za vsak slučaj. Ob pol osmih sem že v drugem nadstropju Kliničnega centra. Še dobro, da imamo masko na obrazu, ne morem skriti nasmeha sreče. Laboratorij, krvni testi, izčrpen pogovor z anesteziologinjo, srčno in toplo žensko iz Niša, ki živi in dela pri nas že dvajset let.

»Oba z možem sva zdravnika, takrat sva se odločila, da greva v Slovenijo, ker sva tu videla boljšo priložnost za najino kariero in pa tudi za naše družinsko življenje. Nikoli nama ni bilo žal, da sva prišla v Ljubljano,« pove in me zaskrbljeno pogleda. »Ampak vi ste še na imunoterapiji?« »Ehm, ja,« rečem, »a je to morda težava?« »Mislim, ne vem, upam, da ni,« reče anesteziologinja. »Počakajte, moram preveriti.« V trenutku otrpnem, ko odide iz pisarne, v kateri sediva. »Kaj pa, če me ne bodo hoteli operirati?« pomislim panično. »Kaj če bodo rekli, da naj pridem po koncu onkološkega zdravljenja? Ojoj, upam, da ne. Ne vem, ali imam potrpljenje za čakanje na nov termin. Bogve, kdaj bo to, čez pol leta, leto? Ne no. Ne še enega poletja z nogavico v modrcu. Ne še enega leta z dolgimi rokavi, lepo prosim.«

Po nekaj minutah se zdravnica vrne v pisarno. Kot bi vedela, kakšne misli me preganjajo, njen obraz krasi širok nasmeh. »Vaš zdravnik pravi, da ne vidi težav glede tega, da bi danes opravili ta operativni poseg. Izpolnili bova še te obrazce …« Ne slišim več njenih besed, v moji glavi ženski cerkveni zbor na ves glas poje aleluja. V mislih pojem z njimi. Aleluja. Konec trpljenja. Konec hoje po svetu z gradbiščem na prsih. Konec skrivanja telesa pred drugimi, konec te neumne stigme, ki si je nisem želela in je nisem znala drugače preživeti kot tako, da sem se skrila za temi vrsticami. Pred vsemi drugimi sem skrila veliko rano na prsih in se z nasmehom na ustnicah ves čas pretvarjala, da tega ni. Pa čeprav je bilo, ves čas sem čutila to praznino v prsih in bila je zelo glasna.

Kmalu sedim na postelji, ogrnjena z operacijsko haljo, dr. Porčnik z debelim vijoličastim flomastrom riše črte po mojem oprsju. Dva zdravstvena delavca z zaščitnima maskama na obrazu stojita poleg njega, vsi trije napeto gledajo v moj prsni koš. Še vedno me preveva neprijeten občutek, kadar stojim naga pred neznanimi ljudmi in me ti pozorno opazujejo. Kot bi bila insekt pod mikroskopom. Čuden občutek. Stojiš nag, razgaljen in ranljiv pred neznanci, kažeš svetu vse svoje šibke točke. Ko me zdravstveni sistem postavi v to neosebno pozicijo, in to se je zadnji leti dogajalo kar pogosto, se vedno počutim, kot da nastopam v kakšnem futurističnem filmu. Sama sebi rečem:

»Keti, nasmehni se, snemajo te! Si samo robot, humanoid na popravilu, oni so pa tehnični strokovnjaki, ki bodo sestavili in popravili napake na tvojem aparatu.« Trenutno sem na malo večjem tehničnem pregledu. »Humanoidu bo treba zamenjati celoten zgornji desni sektor. Tegale ne moremo samo zalepiti, vezje ne bo dolgo zdržalo,« slišim zamolkel glas v glavi. »Imamo v skladišču primeren kos za zamenjavo? Je iz Nemčije že prišla zadnja pošiljka desnih jošk?« Glasovi v moji glavi se zlijejo z nedoločenim mrmljanjem pred mojim oprsjem. Pet centimetrov pod mojo brado se stiskajo tri glave, ne vidim jih, ker trmasto strmim v strop, a čutim njihovo sapo na koži. Ne razumem točno, kaj se pogovarjajo, do mojih možganov pride vsaka tretja beseda: »Tukaj gor … tole bomo premaknili za 3 cm, prerežemo točno tukaj.« Začutim, kako po moji koži drsi flomaster, kako kroži okoli mojega oprsja, riše črte podolž in poprek, malo zaokroži in naredi nekaj križcev. Če ne bi bila v tako nenavadni situaciji, bi se znala celo smejati ob tem žgečkanju s flomastrom. Pa se ne smejim in nič me ne žgečka. (se nadaljuje)

Kolumna je bila objavljena v  reviji Jana, št. 20, 16. 05. 2023.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Vabljeni k branju!