»Dejansko pomeni zamisel nove ureditve, ki jo prinaša prvoaprilski zakon, hud regres, po katerem direktor nacionalke navzven nastopa kot družbenopolitični delavec (tega se še spomnimo, kajne?), navznoter pa kot politkomisar ali, kot se temu strokovno reče, 'bog in batina'. No, če že ne kot bog, potem vsaj kot batina. Tako kot je osnutek predstavljen, je odpravljena vsakršna avtonomija novinarstva, vsakršno konsekventno soodločanje o imenovanju urednikov. Namreč, zaposleni novinarji bodo lahko poslej podajali le nezavezujoče mnenje.«

Prvoaprilski. Navedek govori o novem zakonu o RTV – no, takrat je bil nov, pravzaprav še niti ni bil zakon, temveč osnutek, citat pa je iz članka, ki ga je za Dnevnik aprila 2005 napisal Vlado Miheljak. Potem se je znova in znova pokazalo, da je Miheljakova kristalna krogla delovala osupljivo natančno. Praktično v vsem je imela prav, tako pri bogovih kot pri batinah in politkomisarjih. In pri odpravljeni avtonomiji novinarjev tudi.

Samo tole je bilo takrat še malo zavito v meglice: »Zakon bo seveda gotovo sprejet. Zato ostaja odprto vprašanje, kdo bo postal televizijski politkomisar, kdo njegovi drobni eksekutorji in kdo dvorni norčki v strukturi državne televizije. Ter predvsem, ali in koliko se bodo novinarji upali temu upreti.« V vmesnih sedemnajstih letih smo potem dodobra spoznali politkomisarje, eksekutorje in dvorne norce, še posebej zadnjo, najbrutalnejšo garnituro. Novinarji se vse do pred kratkim niso upali upreti. Ne zares.

Miheljak imenuje zakon »prvoaprilski« zato, ker ga je tedanji kulturni minister – Vasko Simoniti, boste verjeli? – obelodanil natanko prvega aprila 2005, samo da ni bila šala. Ne, resno so mislili in je tako, kot je napisal Miheljak, »predlagani zakon edina prvoaprilska šala, ki je ostala aktualna tudi drugega aprila«. Še več, ostala je aktualna sedemnajst let in osemnajstega pol. Kajti ta zakon še vedno velja. Zdaj, ko to berete, še vedno velja. Ker si nobena vlada, ne tiste desno in ne one levo od sredine, v resnici ni želela spremeniti zakona, ki ji je dajal toliko vpliva nad nacionalno televizijo. Saj so bile kdaj kakšne plahe napovedi o spremembi zakona, pa se nekako nikoli ni povsem izšlo, vsi osnutki, kadar so bili, so ostali samo »upredaljeni« osnutki. Vlade so prihajale in odhajale, zakon, ki se ga je prijelo ime Grimsov, ker ga je pomagal pisati večni poslanec Grims, je pa ostajal.

Hitrost je relativna. So vremena Kranjcem se potem z najnovejšo vlado zjasnila, ja. Ampak ne za dolgo: julija letos je državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, tako je polno ime novorojenca, ki je takoj po rojstvu zmagovito preživel odložilni veto državnega sveta in bil nato še enkrat sprejet, potem je pa zakonu, ki bi moral zdaj že veljati, to preprečila referendumska pobuda. In beseda je meso postala, pobuda pa čisto pravi referendum. Ki je novemu zakonu temeljito pobral veter iz jader.

Kaj mu torej očitajo? Za začetek tole: da je bil sprejet prehitro po skrajšanem postopku, češ da bi bilo treba tako pomembnemu zakonu dati več časa, več pozornosti, več vsega. Gremo nazaj k Miheljaku, ki je pred sedemnajstimi leti povzel bliskovito gestacijo Grimsovega deteta: »Namreč, šokantno je tako nastajanje novega zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je ministrstvo za kulturo obelodanilo 1. aprila … kot, še bolj, rešitve, ki iz predloga izhajajo. Najprej je šokantno že to, kako nastaja temeljni zakon, ki regulira ključni in najvplivnejši medij. Osnutek prvoaprilskega zakona o javni radioteleviziji je, kot cinično ugotavljajo kritiki, nastajal tajno. In nastal je neizmerno hitro. Ne samo zainteresirana javnost, ampak celo sama radiotelevizijska hiša je bila izključena iz procesa nastajanja osnutka. Še več. Že spisan osnutek je minister za kulturo poslal na RTV v petek, 1. aprila, popoldan, 'morebitne pripombe' pa pričakuje do četrtka, 7. aprila, ko bo seja vlade. Torej jim je dal na razpolago tri dni. Tri dni za pregled zakona, ki regulira delovanje osrednjega in najvplivnejšega medija!«

Tole je hecna stvar, takratni (prvi Janševi) vladi se to nikakor ni zdelo prehitro. O, ne. Nikakor. Najverjetneje zato, ker Jupitrom in volom niso dovoljene iste stvari, domnevam. In ker je hitrost očitno zelo relativen pojem.

Drugič, depolitizacija. Visoko na seznamu uspešnic opozicijskih razlogov proti zakonu je tudi tale: da si je nova vlada zakon spisala zato, da bi na čelo RTV postavila svoje ljudi. Eeeee … pravzaprav ne. Tako kot je novela zakona napisana, politika v RTV ne bo imela vstopa. Gremo najprej pokukat v Miheljakovo ogledalo: »… bo programski svet itak popolnoma pod političnim nadzorom. In tu je bistvena sprememba v primerjavi z dosedanjim zakonom. Seveda je vsaka oblast, in tako tudi prejšnja liberalna, hotela imeti čim večji vpliv na osrednjo medijsko hišo. Vendar pa se ji računi pogosto niso izšli. Celo v času zadnje legislature, ko je bila politična premoč vladajoče liberalne koalicije v državnem zboru izjemna. Preprosto zato, ker so institucije civilne družbe (akademija znanosti, univerzi, umetniška društva, zveze športnih društev, kulturnih organizacij, invalidskih organizacij, sindikati, delodajalci itd.) izbirale člane mimo nadzora politike. Zdaj bo drugače. Predstavnike civilne družbe bo izbirala politika. Da, prav ste prebrali.«

Ja, res ste prav prebrali – smo že malo pozabili, sedemnajst let je dolga doba, ampak pred Grimsovim skotom, po zakonu pred njim, je imela politika v RTV zelo omejen vpliv. Trenutno ima neomejenega. Če novela zakona preživi referendum, pa bo politika ostala pred vrati, kajti sedanji programski svet z 29 člani bo zamenjal Svet RTVS s 17 člani – šest bo predstavnikov zaposlenih, dva predstavnika manjšin, enega člana imenuje predsednik republike, preostale pa civilna družba. Nobenega ne bo imenovala vlada in nobenega državni zbor. Možna sta največ dva štiriletna mandata. Da »navadni ljudje« po novem ne bodo imeli vpliva na RTV, torej ne drži. Nasprotno, več vpliva bodo imeli kot doslej.

Denarnica ne bo ničesar opazila. In slednjič, tale je res neprecenljiva – ni samo zavajanje, je čista nedestilirana laž. Taka z izrazito kratkimi nožicami. Namreč tole: da novela zakona prinaša tudi višjo naročnino in naj bi se zatorej na referendumu z glasom proti postavili tudi proti zvišanju prispevka za RTV.

Ni res.

Novela zakona ne govori o višini RTV prispevka. Ne omenja je niti v enem samem členu. Vem, ker sem prebrala vse.

In ni torej nobenega razloga, niti enega, da na referendumu ne bi obkrožili ZA. Zdi se, da večina volivcev namerava storiti prav to – različne ankete kažejo, da se noveli Zakona o RTV obeta zmaga, torej obstanek. Kar pa ne pomeni, da je pametno ostati doma in se zanašati na to, da bodo prepotrebni zakon reševali drugi. Zato pojdite na volišče.

Revija Janašt. 47, 22.11.2022