Prvi voznik avtobusa v družini je bil Mojčin oče. »Prej sva z ženo Mojco imela gostilno, a jaz sem si želel voziti avtobus,« začne svojo zgodbo Milan. »Bil sem star že krepko čez 40, kakšnih 48, ko sem šel delat izpit, navdušil me je prijatelj, ki ga je tudi delal. Prakso sem si nabral v zasebnem podjetju, potem sem se prijavil v podjetje Alpetour, to je današnja Arrivo.« Po poklicu je avtomehanik, delal je kot vzdrževalec in ključavničar, potem sta, kot že rečeno, z Mojco imela najeto gostilno. »Mojca je delala na Brniku kot varnostnica, na rentgenu za sprejem potnikov na letala. Enkrat je šla z mano na izlet, ko sem z manjšim avtobusom peljal izletnike. Rekla je, da takšen avtobus bi pa še ona vozila, jaz pa sem ji odvrnil, da če bo naredila izpit, bo lahko vozila tudi velike avtobuse. To sva se pogovarjala v soboto, v ponedeljek sem jo že kar prijavil na zdravniški pregled. Tudi v mojem podjetju sem vprašal, ali bi jo zaposlili, da ne bi delala izpita brez zveze, in so bili takoj za. Izpit je naredila leto dni za mano, tudi zaposlili so jo takoj. Mojca nam zaupa: »Veselje do vožnje avtobusa sem imela že od malega, saj je bil moj oče voznik avtobusa. Kot otrok sem rada hodila z njim na turistične vožnje. Kasneje je z avtobusa presedlal na tovornjak. Že takrat sem razmišljala, da bi naredila izpit za tovornjak in da bi to postal moj poklic, a me oče ni nič spodbujal pri tem, morda je mislil, da to ni primerno za žensko, pa imela sem majhne otroke. Tako je ostalo samo pri želji. Tudi pri izpitu in odločitvi za vožnjo avtobusa bi zagotovo še odlašala, saj nisem bila dovolj samozavestna. A me je mož pri tem tako spodbujal, da se je vse zgodilo v enem tednu. Šla sem na zdravniški pregled, se prijavila na izpit ... 25 let sem delala v Iskri, nato na Brniku. A to niso bili moji sanjski poklici. Avtobus pa res vozim z veseljem. Vedno sem rada sedla za volan avtobusa in si predstavljala, kako bi ga vozila. Če bi moj oče doživel, da sem srečna voznica avtobusa, bi bil gotovo ponosen name,« je prepričana Mojca. »Zdaj že vnukinja pride k meni in sede za volan,« jo dopolni Milan. Morda bo kdaj tudi ona postala voznica tega zahtevnega vozila. Oba se zasmejeta tej moji misli.
Uživa za volanom. Mojco vprašam, kaj jo tako vleče k vožnji avtobusa. »Ne vem, preprosto uživam. Veliko vidim, potujem, spoznavam druge kraje, prevozila sem dosti evropskih cest in mest. Potnike vozim na izlete po Evropi.« Zanima me, ali sliši kakšne pripombe na račun tega, da je ženska. »Na začetku so se res malo ozirali in rekli kakšno na moj račun, na primer: O, danes nas bo pa ženska vozila! Ampak nikoli nič žaljivega. Veliko ljudi me pohvali, da lepo vozim, veliko se mi jih zahvali za umirjeno vožnjo brez 'cukanja'. Kakšni mi rečejo, da znajo biti moški za volanom dosti bolj divji, da bolj stopajo po zavorah in pedalu za plin, da imajo težjo nogo. Jaz pa rada vozim z občutkom, varno.«
Na Nanos z avtobusom. Mojco vprašam, katera je bila njena najbolj grozna pustolovščina z avtobusom. Kot iz topa izstreli, da je bila to vožnja z velikim avtobusom na Nanos. »Cesta je ozka, pod njo so skale, prepadi. Avtomobili, ki sem jih srečala na poti, so se morali umikati vzvratno. Peljala sem izletnike, na vrhu so mi rekli, da je ta cesta primerna za manjše avtobuse ali kombije, ne pa za tako velik avtobus. A tega nisem vedela. Šele po koncu poti sem se zavedela, kakšno težko pot sem opravila. Šlo je na milimetre,« se danes smeje Mojca. »Saj so še kakšne druge zahtevne, ozke poti, ki jih prevozim, pa v snegu, odgovoren si za potnike, tudi za otroke ... a treba je prevzeti odgovornost in iti.«
Več v revile Zarja Jana št. 27 , 6.7.2021
