Zgodbe

Naša prihodnost na dražbi

Jelka Sežun
6. 7. 2021, 10.00
Posodobljeno: 6. 7. 2021, 10.28
Deli članek:

Kontroverzni novi zakon o dolgotrajni oskrbi prav to oskrbo širokosrčno prepušča vsakomur, ki se hoče s tem ukvarjati, tako javnim zavodom kot koncesionarjem, tako podjetjem kot posameznikom, tako domačim kot tujim. Namesto da bi v zakon zapisali, da mora biti ta dejavnost nepridobitna, daje zakon vedeti, da so dobičkarji dobrodošli – pridite, da vas stisnemo na srce! Ne bomo rekli – ne bi bilo prav, če bi rekli – da jim ta vlada na široko odpira vrata, vrata so namreč široko odprta že dolgo, vsaka brezbrižna, nevestna, pišmevuhovska vlada doslej jih je zasebnikom še malo širše odsunila. Privatizacija pri dolgotrajni oskrbi je že dolgo naša resničnost. In bo zdaj samo še bolj. Če si sposodimo metaforo, režejo nas kot salamo. In potem te koščke prodajajo. Našo prihodnost prodajajo.

shutterstock
...

Vam povem zgodbo, ni pravljica, povsem resnična je, na žalost. Bil je torej dom starejših občanov (DSO) – pravzaprav je še – ki je bil zgled drugim. In je še vedno. Dom ima direktorico, ki živi in diha z uporabniki doma. Zna prisluhniti njihovim željam, razume njihove potrebe, skupaj se lotevajo uspešnih projektov.

Ampak.

Direktorici ljubljanskega DSO Fužine čez nekaj mesecev poteče mandat, lahko bi se upokojila, pa so jo stanovalci prosili, naj še ostane, in je zato na javnem razpisu kandidirala za nov mandat. Na tem mestu bi moral uleteti zmaj, ali Brdavs ali kakšen roparski vitez, v resnici pa je uletela vlada, ki je že pred razpisom brez obrazložitve leto dni pred iztekom njihovega mandata zamenjala svoje predstavnike v svetu zavoda – torej ljudi, ki odločajo o direktorju – in so novi vladni predstavniki preglasovali druge člane sveta. Namesto priljubljeni direktorici so mandat podelili drugemu kandidatu. Ki je, oprostite novoreku, »iz bazena SDS«. Zakaj bi vlada hotela imeti svojega človeka v domu starejših občanov? Ker lahko. To je vedno dober in pravilen odgovor. Tale je pa najverjetneje boljši: ker je dom javen.

In javno se da vedno privatizirati.

Pridite, bomo kuhali! Stanovalci doma in njihovi svojci podpisujejo peticijo, poskušali se bodo dogovoriti z doslej neodzivnim ministrstvom za delo, da ne poda soglasja k imenovanju novega direktorja, tega namreč do zdaj, ko to pišemo, še ni storilo.

Drugega direktorja bi še nekako sprejeli – če bi se jim zdel dober in primeren. A Matej Križanič, človek iz ta pravega bazena, ima težko prtljago, v svojih prejšnjih službah se namreč ni strašansko obnesel. Najbolj znana je zgodba s konca lanskega leta, ko je odstopil kot direktor DSO Preddvor. To je bilo po tem, ko je kot eno svojih prvih dejanj domsko kuhinjo oddal zunanjemu izvajalcu, zasebniku (in s tem ogrozil tudi delovna mesta zaposlenih v kuhinji). In so stanovalci tako ponoreli, ker je bila hrana v enem najdražjih DSO pri nas zanič, da so podpisovali peticijo. So bile še druge stvari, med drugim to, da mu je v manj kot letu in pol direktorovanja ušlo več kot trideset zaposlenih, ampak nas zanima tista sprivatizirana kuhinja. Bo direktor tudi v novi službi skušal v dom pripeljati zasebne izvajalce? Za kuhinjo, morda pa še za kaj drugega? Kaj če se s svojimi zavezniki v svetu zavoda lepega dne odloči zasebniku prodati kar cel dom? Kupcev zanesljivo ne bi manjkalo.

Opazite vzorec?

Privatizacija prihaja potuhnjeno, na mehkih šapicah.

Gradimo za vas. Da je tisto, kar bi moralo ostati javno, vedno bolj zasebno, kažejo podatki: leta 2009 smo imeli 55 javnih DSO in 32 s koncesijo. Leta 2019 je bilo javnih domov 54, tistih s koncesijo pa 43. Slednji so, je treba to res še ponavljati, za skoraj trideset odstotkov dražji. Tudi zato, ker jim, med drugim, pravilnik o oblikovanju cen v DSO dovoljuje, da v ceno oskrbnine vračunajo stroške, ki so jih imeli z gradnjo stavbe. In je potem, saj pomnite, računsko sodišče ugotovilo, da nekateri koncesijski domovi uporabnikom še vedno zaračunavajo kredite, ki so jih že davno odplačali. Nekateri podjetnejši pa celo kredite, ki jih sploh niso najeli. In zdaj primerjajte to s temle podatkom: v državi 90.000 upokojencev živi pod pragom revščine, ki je postavljen pri 702 evrih. Kako si bodo ti ljudje privoščili oskrbo v DSO, ko jo bodo potrebovali?

V vseh slovenskih DSO, javnih in zasebnih, je okrog 19.500 postelj, na sprejem pa čaka še skoraj 26.400 ljudi (četudi je res, da se nekateri prijavijo večkrat), od tega bi jih okrog 12.500 mesto v domu potrebovalo takoj.

Ko je pred nekaj meseci vlada znova z obema rokama delila koncesije za DSO, so skozi široko odprta vrata radostno skočile tudi multinacionalke. Na primer SeneCura, avstrijsko podjetje s sedežem na Dunaju, sicer član francoske skupine Orpea. SeneCura ima v Avstriji 84 ustanov za zdravstveno varstvo in nego, na Češkem ima oziroma jih bo kmalu imela 19. Pri nas je kupila tri, v Vojniku, Radencih in Mariboru, načrtuje ali gradi pa jih še sedem, en dom so pred kratkim začeli postavljati v Komendi. Njihova želja je upravljati najmanj tisoč postelj za starostnike, okrog 500 jih v treh kupljenih domovih že ima.

Ali ste po drugi strani zadnje čase kaj slišali o gradnji novega javnega DSO? Niste. Opazite vzorec?

Več v reviji Zarja Jana št. 27, 6.7.2021