Ali fantaziram, se sprašuje. Naš um se namreč boji predati upanju na karkoli preveč dobrega. Vendar če je ta opis zdramil v nas kakršnakoli čustva, pomeni, da se je dotaknil naše skupne rane. Ločenosti. Eisenstein namreč raziskuje zgodovino denarja od starodavne ekonomije obdarovanja do modernega kapitalizma. Odkriva, da je naš denarni sistem prispeval k odtujitvi ljudi od samih sebe, tekmovalnosti, pomanjkanju, ekološkim krizam in uničenim skupnostim, kar že prihaja do svojih ekstremov. V vsem tem vidi veliko priložnost tranzicije, zato v knjigi predstavlja možnosti, kako se spet povezati na vseh ravneh človeškega življenja.
»Vsakič, ko se sprašujemo, zakaj je prišlo do krize biodiverzitete, zakaj še vedno vrtamo za nafto, čeprav vemo, da s tem onesnažujemo okolje in atmosfero, je odgovor: denar. Zdi se, da denar uničuje Zemljo – ropamo oceane, gozdove, prst, živalske in rastlinske vrste, da bi si s tem nasitili pohlep.« Denar se zdi sovražnik naših plemenitih čutov, kar je očitno vedno, ko misel »tega si ne morem privoščiti« zatre vzgib prijaznosti in velikodušnosti. Denar pa se zdi tudi sovražnik lepote, o čemer priča opazka »prodal si se«, pravi avtor v knjigi. Namen njegove knjige je, da postaneta denar in človeška ekonomija tako sveta, kot je vse v vesolju.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 19, 7. maj, 2024.
