Ljudje

V Afriki sem naredila univerzo življenja!

Katja Božič
5. 7. 2021, 22.17
Posodobljeno: 5. 7. 2021, 22.17
Deli članek:

Že kot otrok je sanjala, da bo pomagala ljudem v Afriki. »Verjamem, da se s poslanstvom rodiš in če prisluhneš tistemu glasku v sebi, ga boš tudi živel,« pravi diplomirana pravnica, ki je na vročem kontinentu v zadnjih enajstih letih pomagala do boljše izobrazbe in življenja že toliko ljudem, da jih niti prešteti ne more več. Najprej v Malaviju, zdaj pa že gradi center za otroke s posebnimi potrebami, vrtec in glasbeno-filmsko šolo še na kenijskem podeželju, kamor se je preselila pred štirimi leti, ko je rodila sina. Dela se loteva z vsem srcem in sočutjem, po drugi strani pa odgovorno, premišljeno in transparentno. »V Afriki so me naučili, da pritoževanje  ne pomaga, temveč je treba iskati rešitve, pa smo jih,« pravi.

Zarja Jana
Jana Dular Wang'ombe, slovenska humanitarka

Trenutno živi v Keniji, na pobočju gore Kenija, na 2600 metrih nadmorske višine, v vasi svojega dolgoletnega moža Jesseja, glasbenika in magistra umetnosti, gledališča in filma. Obdajajo jo plantaže čaja, kave, banan. »V Keniji imamo dvakrat na leto deževno dobo, zato je zemlja zelo rodovitna. Ljudje tukaj se šalijo, da na zemljo se lahko zaneseš, na vlado pač ne,« se nasmehne humanitarka, ki se je pred štirimi leti, ko je zanosila in še živela v Malaviju, v vasi ob sladkovodnem jezeru, odločila, da je po vseh letih, ko je v Afriki naredila ogromno za druge, čas, da naredi nekaj tudi zase in za svojo družino. »Štirinajstkrat sem zbolela za malarijo, dvakrat bila na robu preživetja. Ko sem zbolela zadnjič, med nosečnostjo, sem vedela, da moram na varno.« Tu, kjer živi sedaj, tako visoko, komarjev, ki prenašajo malarijo, namreč ni. Seveda pa tudi v Keniji ne počiva in nadaljuje svoje projekte.

Prvič v Afriki. Prvič se je v Afriko za eno leto odpravila po tretjem letniku pravne fakultete, leta 2008. V Tanzaniji in Ugandi je pomagala pri že obstoječih projektih. »V Tanzaniji sem sodelovala in delno financirala gradnjo šole za masajske otroke sredi savane, poučevala sem več tisoč osnovnošolskih otrok, delala v sirotišnici in vpisala 15 otrok v zasebno šolo. V Ugandi sem pomagala skupnosti Pigmejcev. Vlada je namreč njihove gozdove razglasila za rezervat goril in jih pregnala na polja, tam pa so s svojimi lovskimi in gozdnimi veščinami težko živeli. Naučila sem jih, kje začeti. Najprej smo postavili kokošnjake in vanje naselili kokoši, da so otroci jedli jajca in tako dobili potrebne proteine za zdrav razvoj. V vsaki od petih vasi je bilo po sto otrok. Nato smo s skupnostjo na polja posadili 3.000 kilogramov krompirja in fižola, da ljudje niso več stradali.« Med vikendi je pomagala domačinom, med tednom pa vodila organizacijo Edirisa Slovenca Mihe Logarja in svojo plačo, okoli 200 evrov na mesec, investirala v te projekte. Vmes se je srečala s težavami otrok s posebnimi potrebami, in to jo je povsem spremenilo. »Mame v Ugandi verjamejo, da se jim je takšen otrok rodil, ker je imel prste vmes hudič in jih je tako preklel za njihove grehe. Vlada je na jugozahodu Ugande zgradila prvi center za 90 otrok s hudimi duševnimi motnjami. Tja so jih dali, da bi imeli varen dom, hrano ... Ko sem center obiskala, pa je bilo grozno! Otroci so ležali na tankih žimnicah na betonskih tleh, stavba ni imela stekla na oknih, otroci so zbolevali za malarijo, pljučnico ... Želela sem si samo zamahniti s čarobno paličico in vse urediti, ampak veš, da ne moreš. Afričani so me naučili, naj najprej stopim na prvo stopnico in potem bom počasi prišla do cilja. Zato sem najprej šla k lokalnemu steklarju in ga prosila, da mi za razumno ceno proda sto šip. Postopoma sem prenovila center za otroke s posebnimi potrebami in jim s tem omogočila normalne razmere za bivanje. Takrat sem začutila, da želim pomagati predvsem njim. Vrnila sem se v Slovenijo, da bi s predavanji zaslužila potrebna sredstva. Ljudi sem pozivala, ali se lahko odpovedo eni kavi in donirajo evro ali dva, o življenju v Afriki sem pripovedovala otrokom v osnovnih in srednjih šolah ter jih spodbujala, da se odrečejo eni čokoladi, in tako sem počasi dobila zadostno podporo za nadaljnjo pomoč.« Hkrati je takrat v devetih mesecih opravila zadnjih 14 izpitov in diplomirala, da se je lahko čim prej vrnila. Ker je imela vizijo, je vse šlo zlahka. Srečala je kolegico psihologinjo Bernardo Nemec, spoznala jo je v Ugandi, in ta ji je povedala, da gre v Malavi pomagat otrokom s posebnimi potrebami. »Čeprav je ta država osma najrevnejša na svetu, je po drugi strani za turiste, predvsem pa za ženske, zelo varna, zato sem se odločila, da grem z njo.« Doma so jo prepričevali, da je čas za kariero, a jo je srce vleklo drugam. »Rekla sem si, da si nikoli ne želim očitati, da nisem živela svojih sanj. Po drugi strani pa sem vedela, da če mi v Afriki ne uspe, se lahko kadarkoli vrnem, saj imam v Sloveniji dom, diplomo in bi lahko začela na novo. Želela sem si poskusiti! In uspeva mi, zdaj že enajst let.«

Mazembe. Z Bernardo sta se odpravili v zelo odročno vas Mazembe. »To je vasica brez elektrike in pitne vode, ljudje živijo z danes na jutri. Čeprav je zraven tretje največje afriško jezero, vlada ni naredila ničesar v smislu namakanja. Ljudje se preživljajo z lovljenjem rib in si kopljejo gomoljnico kasava – to jedo iz dneva v dan.« Večina humanitarnih projektov se odvija v glavnih mestih, Jana pa gre rada tja, kjer ljudje pomoč resnično potrebujejo, kjer nimajo ničesar. »Ekologi brez meja so nama podarili 15.000 evrov, ki so jih zbrali z zbiranjem papirja. S tem denarjem sva med drugim kupili zemljo. Bernarda se je po letu in pol vrnila v Slovenijo, jaz sem ostala  in se odločila, da bom zgradila center za otroke s posebnimi potrebami. Ko ostaneš sam, moraš zaupati svoji intuiciji in na pot ti pridejo pravi ljudje, prave informacije, samo poslušati moraš znati. Naučila sem se slediti notranjemu vodstvu, če se mi nekaj ni zdelo prav, se za stvar nisem odločila. V večjem,  sto kilometrov oddaljenem mestu sem našla tri profesionalne zidarje. Izjemno moraš biti pazljiv, koga izbereš, kajti stavba mora biti varna, ne nazadnje bodo v njej otroci. Velikokrat rečem, da je bila to moja univerza življenja, ogromno sem se naučila o sebi, življenju, veri. V gradnjo sem vključila domačine. Ker je vas ob jezeru, je bil vsaj pesek zastonj. Domačini so spekli 50.000 opek, vse sem jim pošteno plačala. V Afriki ni poceni graditi, vreča cementa tam stane 12 evrov, gradbeni material je drag.« Ker se je želela ljudem čim bolj približati, je začela graditi z njimi.

Več v reviji Zarja Jana, št. 27, 5.7. 2021

* Če želite pomagati otrokom v Keniji do kakovostne izobrazbe, lahko

-pošljete SMS na 1919 s ključno besedo KENIJA5 (darujete 5 EUR) ali KENIJA1 (darujete 1 EUR)

-nakažete želen prispevek na račun društva ELA:

Prejemnik: KULTURNO IZOBRAŽEVALNO DRUŠTVO ELA

Naslov: JURKA VAS 33

Kraj: 8351 STRAŽA

Država: SLOVENIJA

Račun (TR): SI56 0203 8009 0249 043

BIC koda: LJBASI2XXXX

Sklic: 00 99 

Koda namena: OTHR 

Namen: Donacija

-naročite čudovito knjigo JANA DULAR: THE WARM HEART OF AFRICA (naročila na drustvoela@gmail.com)