Tekst: Magda Šalamon
Skrivnosti časa, prostora in narave živijo tam, kjer je mir. Prostranost gora ponuja resnico veselja neskončnih poti skozi življenje. Tudi današnje poti na Ojstrico. Utrip srca utrdi misel za varen vzpon po Kopinškovi poti, ki velja za zelo zahtevno.
Lep dan naju s Franco povabi v te višave, saj si želiva razgledov in uživanja v gorskem raju. Nevarnosti in tveganje premišljeno poveževa z najinimi sposobnostmi in se brez zadržkov v zgodnjem jutru odpeljeva v Logarski kot, do Doma planincev. Od tam nadaljujeva peš proti Klemenči jami, najprej nekaj časa po širšem kolovozu. Začetek ogrevanja telesa je kar primeren, saj se kmalu usmeriva levo v breg. Pot preide v pobočje in se začne vzpenjati vedno bolj strmo. Pred nama se odpira živa narava, ki ima okrepljen objem in v kateri utripa svetloba dneva.
Čas ne miruje, ko ponuja sadove in oddaja svojo moč. Vedno se vse upogiba od obilja, in kar zmoreš danes, ne odlagaj na jutri. Prideva do potočka Sušica in ga previdno prečiva po ozkem mostu. Rahlo žuborenje vode ohranja čutenje hvaležnosti, ko se med travami premikajo drobne žuželke, celo pikapolonica se skrije v njihovo zavetje. Desno se dviga vrh Sušica, ki meri 1200 metrov, na levi strani poti pa se pogledi srečujejo z Logarsko dolino pod nama. Ozka in strma steza pospešuje krvni obtok in zajemanje kisika. Kmalu nama potrdi višino sto metrov še tabla ob poti, ko se dehteča svežina jutra razliva med nebom in zemljo.
Ob poti žubori studenec, izobilje za žejna grla. Za tem pa se z leve strani pridruži pot, ki je speljana skozi naravni predor od penziona Na razpotju. Dolg je kakih 40 m in v njem je napeta jeklenica. Slediva Knafelčevim markacijam in srečujeva pohodnike, ki se vzpenjajo v svojem navdihu.
Iz gozda stopiva na Klemenškovo planino, kjer leži na njenem robu Koča na Klemenči jami pod Ojstrico in ob vznožju severozahodnega ostenja Krofičke nad Logarsko dolino. Prva koča je bila preurejena iz nekdanjega pastirskega stanu že leta 1954. Koča je bila izbrana za naj planinsko kočo 2018.
Postanek in okrepčilo se priležeta, ko se pogledi ponižno ozirajo proti današnjemu cilju, to je Ojstrici. Še skoraj 1100 višinskih metrov bo treba premagati do vrha, zato se najprej pogumno odpraviva naprej po pobočju planine mimo križa in nato v gozd, kjer se pot postopoma začne vse strmeje vzpenjati.
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 17. 9. 2019
