Nosilci prepovedanih pokrival v javnih zgradbah, kot so šole in bolnišnice, in na sredstvih javnega prometa naj bi od policistov na terenu dobili opcijo, da pokrivalo odstranijo ali plačajo globo do 415 evrov. A visoki predstavniki policije so preprosto odkimali, češ da imajo več kot preveč drugega pomembnega dela, da bi z ljudi rutinsko trgali burke in nikabe.
Še jasneje so se uprla vodstva javnih transportnih služb, ko so dala vedeti, da njihovi uslužbenci pri uveljavljanju zakona na vlakih, tramvajih in avtobusih pač ne bodo nadomeščali policistov. Tudi amsterdamska županja Femke Halsema je izrazila močno zgroženost nad zakonom, kar pomeni, da ga bodo vsaj delno gotovo ignorirali tudi v nizozemski prestolnici. Ob tem je piscem uvodnikov v desničarskih časopisih ostalo samo, da so svoje bralce začeli pozivati, naj zakrite posameznike (beri: muslimanke) kar sami aretirajo na javnih krajih in počakajo, da se na prizorišče vendarle primajejo tudi policaji.
Ukrep je premil, pravi Brščič. Tisti bolj levo usmerjeni bralci se bodo ob tem najbrž radostno zahahljali … A razlogov za smeh ni v resnici prav nobenih, saj lahko za tako ekstremnimi ukrepi stoji samo precej ekstremen strah. In to tiste vrste strah, ki lahko v zelo kratkem času odpihne še to trhlo barako demokracije, ki nam je ostala.
Strah pred muslimani je postal nič manj kot evropska nova normala. »Pred dnevi je arabski moški v Stuttgartu z mečem sredi ulice umoril človeka,« je na spletišču PortalPlus nedavno svaril komentator Dejan Steinbuch. In nadaljeval: »Menda duševno moteni Eritrejec je pahnil osemletnega otroka pod vlak v Frankfurtu, včeraj pa je v Londonu 17-letnik porinil dečka iz desetega nadstropja znamenite galerije Tate Modern. Istega dne je policija v Madridu pravočasno obvladala moškega z mačeto …«
Tako ne preseneča, da so nizozemsko iniciativo mnogi pozdravili malodane z navijaškimi vuvuzelami. »Ukrep je še kvečjemu premil,« komentira čelnik nove slovenske stranke Domovinska liga Bernard Brščič. »Gre za varnostni problem, zakrivanje obraza pa policistom preprečuje identifikacijo. Poleg tega je v vsaki normalni kulturi nebesedna komunikacija ključni del komunikacije, zato je pogled v obraz predpogoj komuniciranja. To pomeni, da je vedenje muslimank asocialno, antisocialno vedenje pa je treba iz družbe izključiti!«
Javno nošnjo burke Brščič vidi kot »simbol tega, da se Islam k nam ni prišel integrirati, temveč dominirati. Če nekam prideš kot gost, najosnovnejši bonton terja, da prevzameš obnašanje gostitelja, ne pa da ga začneš s svojimi navadami kot ježek izrivati«. Naslednja dimenzija problema naj bi bila, da »rjuha na ženski ni zgolj verski simbol, ampak tudi simbol zatiranja žensk … Pravzaprav sovraštva in poniževanja, ki so ga deležne v tej totalitarni ideologiji, ki se ji reče Islam in ki kot taka nima kaj iskati v sekularni družbi«!
Zanimivo je tudi Brščičevo naslednje razmišljanje: »Pravzaprav gre za čisti fašizem – nasilno vsiljevanje svojih norm, po katerih hodiš okrog kot nekakšen monstrum v rjuhi! Kar preprosto ne sodi sem. Natanko tako, kot ne sodi sem, da bi hodili okrog nagi. Danes je za popoldne napovedanih 31 stopinj, zaradi česar bi najbrž marsikomu zelo ustrezalo, da bi se po mestu sprehodil nag. A če bi to kdo poskusil, bi lahko prehodil največ nekaj sto metrov, preden bi ga policisti ustavili in ustrezno oglobili. Čakajte malo, glede tega, da ne smemo okrog hoditi nagi, ni treba nikomur nič razlagati – da ne smemo hoditi z rjuho na glavi, je pa treba?! Kar se tiče poseganja v versko svobodo, pa bi rekel samo tole: vso versko svobodo, ki si ji želijo, imajo na voljo recimo v Savdski Arabiji, in res ne vem, zakaj torej tako množično rinejo sem. Če ti kaj ni všeč, pač spakiraj kovčke nazaj v Savdsko Arabijo, Bahrain, Iran ali kamorkoli že!«
Vsega so krivi le muslimani. Ob tem se je težko znebiti občutka, da sama izbira besed priča še o čem drugem kot samo o hvalevredni zaskrbljenosti za javno varnost. A ko v družbi vajeti zagrabi strah, se meje sprejemljivega kaj hitro premaknejo. »Ko gre za položaj muslimanov v Evropi, moramo politično korektnost pospraviti z mize in vztrajati pri kritični in javi debati o islamu v 21. stoletju,« je prej omenjeni članek zaključil Dejan Steinbuch. »O tem se enostavno moramo pogovarjati, dokler se še lahko.«
Več v reviji Zarja/Jana, št. 33, 13. 8. 2019
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
