Spoštovano vodstvo nacionalke, spoštovani vrhovni šef, spoštovane in cenjene (in čedne) vrhovne dame informativnega programa nacionalke!
Čisto brez uvoda in začetnega običajnega leporečja: to, kar se greste s poročanjem o volčjih pokolih ovac in koz v Sloveniji zadnje čase, oprostite, presega vse meje in ustvarja vzdušje najbolj nevzdržnega senzacionalizma, kar si ga je moč predstavljati, in to na elitnih nacionalnih TV programih in ne morda na kaki tretjerazredni komercialni TV postaji! Govorim seveda o vaših kamermanih, ne o vsebinah samih po sebi. Govorim o tem, kako, in ne o kaj ali zakaj. Neverjetno. Seveda so presenetljivi, vse meje presegajoči in nagravžno tragični novi in novi napadi nekih novih volkov na nekih novih slovenskih pašnih destinacijah, kjer jih še predvčerajšnjim sploh še nismo poznali, in jim je treba energično in čim prej narediti konec. Govorim o tem, kako vneto se greste do nevzdržnosti ponavljajoče se in neskončno vztrajne, slabost povzročujoče in sladostrastne promenade kamer po najbolj srhljivih podrobnostih pokolov! Groznih ostankov trupelc. Ne bom se spuščala zdaj v opise še sama. Vsi veste, o čem govorim. Prizori razmrcvarjenih kadavrov, s smrtnim bojem zastrtih očesc, ki nekako začudeno buljijo v nas in onkraj nas, namesto da bi se jih pietetno komajda ošinilo, vzbujajo odpor in vse bolj tudi grozo. Precej zmorem, marsikaj prebavim, vse to je pač življenje, si pravim in tako rekoč nikoli v življenju pred TV ekranom ne mižim. Ampak zadnje čase tudi sama zamižim skoraj vsakič, ko se kamera začne s sprevrženim sladostrastjem spet približevati ovčjemu ali kozličkovem trupelcu, ker je povsem jasno, kaj bo, in to dolgoročno, sledilo. Ste izgubili vsak občutek za to, da ste, gospodje in gospe, ne le javna, ampak tudi elitna slovenska televizija? To res ni v redu. Razumem namen, a namen v resnih in odgovornih medijih ne sme blagoslavljati nesprejemljivih sredstev. To se v resnih medijih naredi drugače. Prosim!
Malo bom zdaj na tem mestu še gledala TV program nacionalke v zadnjem času in ponavljala dolgočasno štorijo iz prejšnjega tedna. S predsednikom Šarcem sva spet gledala TV prenos. Nak, nisva sedela na kakem kavču ali na kaki sedežni garnituri dejansko skupaj, v družbi drug z drugim. Ne, ne, ne. Sedela sem tam pri sebi doma, med zelenjem, v družbi vsega hudega vajenega psa, ki narodno-zabavne družbe res ni vajen, čeprav sem ga pred skoraj desetimi leti uvozila v Ljubljano iz najbolj možno dolenjskega zavetišča za pse, tistega pri Ivančni Gorici. Na sporedu prvega programa so bili namreč Modrijani in Modrijane imam rada iz več razlogov, daleč najbolj prvemu se pravi Blaž, za predsednika pa sem pred ne tako davnim časom iz njegovih lastnih ust izvedela, da narodno-zabavna glasba v njegovem srcu tako rekoč kraljuje. Na vrsti je bila Noč Modrijanov 2018, čisto majčkeno bolj sušno se mi je zazdelo to pot, majčkeno manj domislic so zamesili v scenarij kot lani in predlani, a ne glede na to je velikansko ljudstvo, ki je do zadnje špranje napolnilo enako velikanski avditorij, nesmrtno prepevalo in uživalo. Noč Modrijanov je sicer spet tingeltongel, zbran z vseh vetrov, od baletk do žetvenih obredov, a ima v teh prostorih tudi vse bolj terapevtsko vrednost. Bognedaj sicer, da bi jih začeli pisati ljudstvu na recept: iz tega bi pri priči nastalo strašno prerivanje in pričkanje in pretiravanje; smrtonosni kažin. In ko smo že pri kažinih: spet sem bila najbolj s srcem pri primorskih pesmih, je že tako, da sem že vso zgodovino očitno po prepričanju Primorka in se opravičujem vsem drugim. Saj je bilo tudi vse druge lepo poslušati. Bolj kot gledati. Pri gledanju Modrijanov imam namreč včasih drobne težavice, a o tem nočem govoriti.
Celoten zapis najdete v reviji Zarja/Jana št. 33, 13. 8. 2019.
