»V zadoščenje in zadovoljstvo mi je vsak uspeh, ki ga dosežemo. V vseh teh letih nam je namreč v Sloveniji uspelo spodbuditi zanimanje in skrb javnosti za vprašanja, ki so se marsikomu zdela marginalna ali pa so bila za družbo konfliktna,« pravi Nataša Posel, direktorica slovenske organizacije Amnesty International, ki jo je pred tridesetimi leti ustanovila takrat komaj šestnajstletna Kranjčanka Suzana Dewa. Med drugimi so se podpisali pod številne spodbudne romske zgodbe in s tem številnim spremenili življenje, veliko pa se ukvarjajo tudi z begunskim vprašanjem. »Vsaka družba z multikulturnostjo le pridobi, tako na ravni posameznikov in družin kot celotne družbe. Zagotovo tako menijo tudi številne slovenske družine in posamezniki, ki so se preselili v tujino. Prav tako pestrost kulture, znanja in izkušenj pa tujci prinašajo k nam,« je prepričana Nataša.
Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ
Kakšno je delo slovenske Amnesty International v primerjavi z začetki leta 1988?
Slovenska Amnesty je bila že od začetka zelo zagnana in dinamična organizacija. Suzana Dewa, ki je prvo skupino ustanovila pri šestnajstih letih, je k zelo zavzetemu delovanju privabila številne somišljenike, ki so s kampanjami, lobiranjem, medijskim delom in izobraževanjem gradili popolnoma novo kulturo zavzemanja za človekove pravice, tudi za ljudi daleč po svetu. V teh letih smo pa seveda prehodili številne poti. Število naših članov in podpornikov se je povzpelo na več kot 10.000! Tako smo okrepili naše aktivistično zaledje, po drugi strani pa so članarine in donacije omogočile rast tako delovanja kot tudi števila zaposlenih. Iz prvotno v celoti prostovoljno vodene organizacije smo prešli v profesionalno strukturo, zdaj imamo namreč 12 zaposlenih ter številne projektne sodelavce in sodelavke. Zaradi načina financiranja smo neodvisni pri svojem delu, prav tako pa nam to omogoča vztrajanje pri naših ciljih, dokler ne dosežemo sprememb.
Na katere dosežke ste najbolj ponosni?
Naše delo je uspešno, kadar vodi do konkretnih sprememb v življenjih ljudi, in na vsak tak dosežek smo ponosni. S pravnim svetovanjem smo pomagali številnim ljudem, v enem primeru smo na primer priskrbeli pravno pomoč družini, ki je pozneje dobila status beguncev. Leta 1997 smo sprožili akcijo za bosanske begunce, ki jih je Slovenija želela vrniti, čeprav razmere še niso bile varne, in je država tudi po pritisku aktivistov in aktivistk z vsega sveta to odločitev preklicala. Pred desetletjem smo preprečili uvedbo paralizatorja mimo zakonskih določb in ob veliko premilih pogojih uporabe, ob nedavni uvedbi paralizatorja so upoštevali vse naše pripombe. Opozarjali smo na policijsko nasilje in dosegli, da se pritožbe zoper delo policije obravnavajo v neodvisnih pritožbenih postopkih. Posebno se seveda posvečamo sistemskim spremembam, pot do njih pa lahko včasih traja tudi več let. Potem ko smo s pritožbami odložili rušenja domov pri nekaterih romskih družinah, smo lani dosegli pomembno zmago, ko je ustavno sodišče v primeru Roma Mitje Novaka iz Dobruške vasi odločilo, da se hiša ne sme rušiti, kadar gre za edini dom. Danes tako nobeni družini ne grozi več prisilna izselitev.
Je še kakšna pozitivna romska zgodba?
Teh zgodb je veliko. Vsako romsko naselje, ki so ga občine že pred desetletji obravnavale kot vsako drugo naselje, ga opremile s cestami, komunalno uredile, ga povezale z javnim prometom, je – gledano nazaj – zgodba o uspehu. Romi v naseljih z urejenimi bivalnimi razmerami lahko živijo običajno življenje, lahko šolajo svoje otroke in imajo zaposlitve. Kjer pa občine te volje niso imele, danes Romi živijo povsem drugačna, »vzporedna« življenja, kot smo zapisali v naslov našega poročila o bivanjskih razmerah Romov v jugovzhodnem delu države. Ponekod nimajo dostopa niti do vode in elektrike. Neizobraženost, nezaposlenost, izključenost iz družbe v teh naseljih so posledica desetletij segregacije in neukrepanja lokalnih oblasti in države. Leta 2011 smo s Forumom romskih svetnikov in z občinama Semič in Črnomelj dosegli, da se je osamljeno naselje brez vode in elektrike Belečnik, v tistem trenutku najbrž naselje z najslabšimi razmerami v Sloveniji, razselilo. Žal pa taka uspešna zgodba ni imela sistemskih posledic. Pozitivne zgodbe so zelo trnove, kot na primer Miranova. Z družino je živel v skromni baraki in zaradi nenehnih zdravstvenih težav otrok mu je zdravnica zagrozila z socialno službo, če stanovanjskih razmer ne izboljša. Miran je zraven barake zgradil brunarico s kopalnico, vendar vode in elektrike še vedno ni bilo mogoče priključiti. In ne samo to, brunarica je bila v napoto gradnji čistilne naprave, zato ji je grozilo rušenje. Po mesecih pregovarjanja in pogajanj smo le dosegli, da je brunarico lahko premaknil za nekaj metrov. Še vedno pa je trajalo nekaj let, preden je dobil vodo in elektriko, šlo je namreč za naselje, sicer na tem mestu že iz šestdesetih let, ki je pa bilo predvideno za graditev poslovne cone, zato uradnih dovoljenj še danes ni mogoče urediti. Trud, ki ga mora posameznik vložiti, da pride do osnovnih storitev, ki mu po mednarodnem pravu pripadajo, je nepredstavljiv. Da v takih razmerah izšolaš otroke, je pa že življenjski dosežek. Miranovi otroci se vsi šolajo, eden je že v drugem letniku srednje šole.
Veliko se ukvarjate tudi z begunci. Begunsko vprašanje se dostikrat izkorišča za širjenje strahu. Je mogoče to obrniti?
Številni so beguncem pomagali in jim še vedno pomagajo v institucijah ali čisto osebno, s prijateljevanjem in z druženji, tudi s hrano in z bivališčem. Med tistimi, ki dejansko pridejo v stik z begunci, strahov ni.
Več v Zarji, 11.12.2018
