Veronika Aljančič je že noč pred našim obiskom spekla potico, vendar z njeno skorjo ni bila zadovoljna, saj je malo razpokala. Lahko bi jo posula z mletim sladkorjem, vendar ne, podbreške potice se ne kazi s sladkorjem. Skorjica mora biti naravna, posuti sladkor pa ji okvari pristen naravni okus, tako kot naravno lepoto ženske lahko zabriše puder, je povedala Veronika. No, tisto noč ni mogla spati. In je šla ob dveh ponoči še enkrat zamesit potico in vse drugo, da se je spekla prav taka, kakršno nam je želela pokazati. Popolna navzven in navznoter. Ob štirih je prebudila moža Staneta, da ji je pomagal zavito testo dati v poseben potičnik, edini pravi lončeni izdelek, v kakršnem mora biti spečena originalna podbreška potica. Potem je lahko za nekaj uric nazaj zaspala, dokler na vrata Falentovih nismo potrkali mi. Vrata so nekaj posebnega, ker je ključavnico in ključ zanje naredil Stane, ki je ponosen na svojo ženo Veroniko in tudi druge pobreške gospodinje, tako kot Jernej Jeglič, tisti, ki nas je skupaj zbral in ki ima okus in oči za po krivici prezrto. V kuhinji so bile že pripravljene sestavine. Sosedovo maslo, domača jajca (nujno od kokoši, ki se pasejo na domačih, podbreških dvoriščih), mleko, pirina moka ..., vse domače, vse od sosedov. Ja, sosedje so ključni, in to, da sodelujejo, za kar je spet precej kriva prav podbreška potica. Prvo, kar smo okusili, je bil domači napitek sosednje družine Jerala, pripravljen po starem izročilu iz domačih zelišč, ki jih sosedje sami nabirajo. Ženska pijača je to, je povedal Jernej, a pomaga zoper gripozne težave, je dodala Veronika in nas potem ogrela še s čajem, ki ga tudi sama nabira, medtem pa v topli kuhinji s sokrajanko Barbaro Pogačnik pripravljala potico in pripovedovala, kako je sploh prišlo do tega izvirnega recepta prav v Podbrezjah.
Iz Podbrezja v Strasbourg. Še en župnik bistrih misli in dober poznavalec svojih faranov je sokriv, da so jabolka v tistih krajih romala v potico, ne le v šnops. Franc Pirc je Gorenjce najprej učil umnega sadjarstva. Denarja v tistih časih ni bilo, tako da si orehov za potico večina ni mogla privoščiti, imeli pa so jabolka, in to žlahtnih sort. Predelali so jih v krhlje, vinski kis, ne le žganje, pa tudi kruh, v katerega so dali nadev iz krhljev. Ta se je razvil v podbreško potico, v kateri mora biti med 17 sestavinami 12 podbreških. Velika slovenska imena kulinarike in kulturne dediščine, kot sta Dušica Kunaver in Janez Bogataj, so v podbreški potici in njenem originalnem receptu prepoznali slovenski zaklad ter pomagali k dokumentiranju, beleženju priprave te dragocene dobrote, ki so jo lahko začeli okušati, potem ko so jo pripravile podbreške gospodinje, na različnih kulturnih prireditvah. Zgodile so se delavnice za pripravo potice in kmalu zatem, 23. marca letos, prvo testno ocenjevanje. Na njem so mojstri Franci Jezeršek, Uroš Štefelin in Marlena Skvarča potrdili, kako izjemna v vseh plasteh, od znotraj in od zunaj, je podbreška potica. Veronika in Barbara pa ne moreta pozabiti dogodivščine v Strasbourgu, kjer so po tem, ko so potico uradno predstavili v evropskem parlamentu, kar po mestnih ulicah nosili slovensko dragocenost in jo dajali okušat vsem, ki so si dovolili priti bliže, k dobrim, srčnim in ponosnim ljudem iz Podbrezja s podbreško potico v rokah. Pa še to, v parlament so jih spustili z nožem vred, kar je res silna redkost, ampak ko Jernej reče varnostnikom in drugim pristojnim, da se podbreška potica lahko reže samo s podbreškim nožem, se tudi najbolj zaprta vrata na stežaj odpro. Brez strahu, pa čeprav diši drugače, kot so mnogi vajeni, je v evropskem parlamentu zadišalo po sprejetju in ljubezni.
Več v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.
