»Veste, niti za minuto me ne spustijo z verige,« mi je leta 2002 na mojo prošnjo, da bi se tega zimskega dne, ko je bilo njeno zavetišče za pse pokrito s snegom, umaknili nekam na toplo in se pogovorili ob čaju, odgovorila Milena Močivnik in se opravičila, češ da mora dopoldne skuhati 450 kilogramov hrane za pse.
Milena, ki je bila takrat stara dvainpetdeset let, je ženska, katere usoda in dejanja so omenjenega leta slovensko javnost razdelila na dva dela. Na eni strani so bili tisti, ki so v njenih dejanjih videli humanost in ki so množično glasovali zanjo, tako da je bila izbrana za Slovenko leta. Na drugi strani so bili tisti, ki so razmere v njenem zavetišču in njen odnos do živali pozneje prezrli, češ da to kopičenje živali presega vsako razumno mejo, umazanija in higienska ter zdravstvena zanemarjenost psov pa kažeta, da gre za psihično motnjo, ki jo danes imenujejo animal hoarding. S tovrstnimi motnjami se ukvarja tako imenovani HARC (Hoarding of Animal Research Consortium).

Še zdaj se mi nekje v želodcu oglaša spomin na smrad po umazaniji in hrani, pomešan z vonjem po umazanih in mokrih psih. Spominjam se, da sva se takrat s fotografom vračala domov povsem poklapana zaradi vsega, kar sva videla. Oba sva ljubitelja psov in obema je bilo več kot jasno, da je vse skupaj nasprotje humanega ravnanja z živalmi. Poleg tega me je takrat osupnila tudi osornost in nestrpnost Milene Močivnik, ki ni imela lepe besede za nikogar, ki po tem svetu hodi po dveh nogah.

Ste se oprijeli pasje ljubezni, ker ste bili pred tem razočarani nad ljudmi, sem takrat vprašala Mileno. »Da, ljudje so me strašno prizadeli. Svojo bolečino nosim s seboj in je ves čas tukaj. Nikoli si je ne bom mogla iztrgati iz srca. Ljudje izkoristijo človekovo dobroto, vračati z dobrim pa ne znajo. Če daš psu jesti, če ga pobožaš, ti je hvaležen in ti to povrne,« mi je zaupala. 

Več v Jani št. 6, 7.2.2012