Zgodbe

Pogum Branka Petrovarja

Andreja Comino
8. 2. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Na prvi pogled je 36-letni Ljutomerčan Branko Petovar le eden izmed številnih uradnikov. Prvega januarja je prevzel delo vršilca dolžnosti direktorja Centra za socialno delo v Ljutomeru. Branko delo opravlja s petimi odstotki vida na desnem očesu. Na levo je slep.

Na prvi pogled je 36-letni Ljutomerčan Branko Petovar le eden izmed številnih uradnikov. Prvega januarja je prevzel delo vršilca dolžnosti direktorja Centra za socialno delo v Ljutomeru. Branko delo opravlja s petimi odstotki vida na desnem očesu. Na levo je slep. Po mednarodni klasifikaciji teh pet odstotkov pomeni slepoto, Branku pa pomenijo vse. Z njimi si je odprl okno v pisani svet, zagotovil neodvisnost in si ustvarja uspešno kariero. Pri vsem, kar počne, ima podporo partnerke Klavdije, s katero živita v srečnem partnerstvu. Dobili smo se v njegovi lično urejeni pisarni, v kateri je obkrožen s pripomočki za branje in z njimi opravlja svoje delo.

S fotografom naju je pričakal eleganten mlad moški v obleki in beli srajci ter naju toplo pozdravil. Zmotila sva ga med prebiranjem Uradnega lista. Močno, na dobrih pet centimetrov povečane črke je bral s posebno napravo, skenerjem, ki besedilo posname in ga poljubno poveča. Napravo so mu pomagali kupiti člani Lions kluba, nekatera podjetja in posamezniki. Brez težav uporablja mobilni telefon. Na njem ima posebno programsko opremo, ki močno poveča črke, številke in ikone. Položaje številk ima vtisnjene v spomin, ravno tako črke na računalniški tipkovnici. »Če že skoraj nič ne vidim, se spodobi, da obvladam slepo tipkanje s hitrostjo 280 udarcev na minuto,« je bil duhovit.

Strašna diagnoza. Branku so pri treh mesecih ugotovili, da z vidom nekaj ni v redu. »Dojenčki pri tej starosti običajno že dobro vidijo in se ozirajo za predmeti ter jih opazujejo. Meni pa so starši pripovedovali, da sem gledal v prazno. Še pred prvim rojstnim dnem so mi operirali sivo mreno. V tistih časih so bile operacije nekaj čisto drugega, kot so zdaj, ko si v bolnišnici dan ali dva. Do prvega razreda sem bil pogosto več v murskosoboški bolnišnici kakor doma. Kot otrok sem operacije in bolnišnico dojemal kot nekaj groznega, zato sem se temu primerno upiral, četudi so bili zdravniki in medicinske sestre zelo topli in prijazni. Med nami so se spletle močne čustvene vezi. Po prvih operacijah sem na obe očesi še videl deset odstotkov. Bilo je malo, a dovolj, da sem poskusil otroške igre in vožnjo s kolesom,« se je spominjal in dodajal, da so se s šestimi operacijami, ki jih je imel do vstopa v osnovno šolo, sive mrene unesle, pojavil pa se je glavkom, zato je izgubil vid na levem očesu. Vid, ki mu je ostal, mu služi še danes. »Težko bi rekel, da vidim 95 odstotkov manj kot drugi ljudje. Hvaležen sem, da imam ta vid in pripomočke. Lahko počnem bolj ali manj večino stvari, za nekatere mi gre malo več časa,« je pravil Branko, ki so mu morali zaradi številnih operacij odstraniti lečo v očesu, saj je bila preveč poškodovana.

Več v Jani št. 6, 7.2.2012