»Vse leto smo delali, vsa družina,« pripoveduje žena Franka, ki je poleg službe in skrbi za dom ter goste pomagala vse leto tudi možu ribiču pri ribarjenju, »pa smo si zaslužili ta dopust. Vsako leto smo odhajali na počitnice pozimi ali na sneg ali v toplice v Sloveniji, letos smo se odločili za spremembo, za križarjenje.« Odločili so se zaradi ugodne cene (To križarjenje je bila najcenejša pot za ogled sedmih evropskih mest in držav.) ter odšli skupaj s prijatelji (tri družine s štirimi otroki) na dopust takoj po novoletnih praznikih. Šestega januarja so krenili na pot, resda dan pred vkrcanjem, a zato, da bi se ognili gneči na cestah, si spotoma ogledali vse, kar jih je zanimalo, prespali in se naslednji dan vkrcali. »Sapo nam je vzelo, ko smo videli to ogromno, lepo ladjo. Tudi notranjost je bila fantastična: luksuz, nasmejani Filipinci, ki so nas stregli, skratka, lepo.« In niti v najhujših sanjah niso pričakovali tako tragičnega konca potovanja.
Vaja za primer nesreče. Seveda so imeli vsi potniki takoj, ko so se vkrcali, reševalno vajo za vsak primer – kot se je pozneje pokazalo, je bila več kot dobrodošla. »Vse so nam razložili,« pojasnjuje Diego, »šli smo na četrto palubo, oblekli reševalne jopiče, razložili so nam, kako naj ravnamo ob nesreči – da imajo pri reševanju prednost otroci, nato ženske, vsakdo med nami je imel rdečo kartico, na osnovi katere so ugotovili, ali smo vsi opravili predpisani protokol.« So ga, pravi Franka in dodaja, da so bili vsi jezni, da jih motijo z vajo, a se je pozneje pokazalo, da je bila več kot dobrodošla.
Pot je tekla lepo in brez posebnosti z izjemo močnega vetra, ki je prvi dan plovbe preprečil predviden pristanek v enem izmed mest, a tudi to jih ni zmotilo, saj visokih valov na mogočni ladji sploh niso čutili. Odpluli so do Barcelone in že tam jih je navdušila okretnost ladje ob prihodu v pristanišče. »Neverjetno je, da se je obrnila za 360 stopinj tako rekoč na mestu,« se še vedno čudi Diego. Tudi dnevi na Sardiniji, v Palermu in šesti dan v Civitavecii so bili krasni. »Vstali smo zgodaj, ker smo si želeli videti Rim, ki nas je očaral – je kar težko, človek se vedno boji, da bo prišel na ladjo prepozno.« Po prihodu so pripravili prtljago, saj so jo morali dostaviti do enih ponoči, ker naj bi se naslednjega dne izkrcali. In so tudi se, a ne tako, kot so si predstavljali.
Nagibanje ladje in preplah. Začetek večerje, na katero so odšli okrog devete ure, je namreč še potekal tako, kot so si želeli: sproščeno, ob čaši vina in v družbi prijateljev. »Nenadoma smo videli, da se je ladja nagnila na desno, po nekaj sekundah smo slišali neko strganje. Prijatelju ribiču sem takoj rekel, da smo verjetno presekali pot kakšni mali barki,« pripoveduje Diego umirjeno, »nikoli pa nismo razmišljali, da smo udarili v kopno. Ladja je zmanjšala hitrost, mi pa smo se odločili, da je večerje konec, čeprav se še ni končala. Zmanjkalo je elektrike, nastal je preplah, ljudje in otroci so začeli vreščati, jokati, moški pa nismo jokali.« Vskoči Franka, ki posluša moža in z enim očesom spremlja televizijo, da ji le ne bi ušla kako novica o Concordii – to je postala skoraj obsesija. »Takoj ko smo ostali brez elektrike in se je ladja nagnila, me je zajel preplah: skočila sem na hčerko, Deborah, začela sem vpiti – toda to je vpitje, ki je kot krč, ne pride na plan. Mož mi je klical, naj se umirim, ker se tej ladji ne more nič zgoditi. Hotela sem na palubo, do čolnov, ves čas sem ponavljala, da se je nekaj zgodilo (solze ob podoživljanju). Tresla sem se …« Nenadoma jim je natakar, Filipinec, ki je delal na ladji že osem let in s katerim so se spoprijateljili, odprl vrata, ki so vodila od tretjega do devetega nadstropja in jim rekel, naj gredo gor. »Poslušali smo njegov nasvet, nenadoma sem se ustavila in na tozkih stopnicah, po katerih so nam sledili tudi nekateri drugi potniki, začela vpiti, naj se ustavimo, se spraševati, kam gremo.« Diego ji je govoril, naj gre naprej in prišli so do zgornje, zaprte palube. »Tam je bil precej velik bife in mi, manj kot trideset ljudi, kar je bilo dobro, saj je laže nadzorovati manjšo skupino – manj je možnosti za paniko.« Diego in njegova prijatelja se niso prestrašili, saj so tako rekoč vsak dan na morju, zato so umirjali ljudi. V slabi uri se je večini od 4229 ljudi na 290 metrov dolgi ladji spremenilo življenje. Ladja je nasedla blizu otoka Giglio pred Toskano.

Več v Jani št.6

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: IZTOK DIMC