Kaj bi rekli po vsej tej kalvariji, ki ste jo preživeli Klara ter njena in vaša družina? Kako si sedaj zamišljate svojo prihodnost in kaj bi javno povedali  nekdanji partnerki in hčerki?
Žal mi je za vse, kar se je zgodilo. Žal mi je, da od začetka nisem imel vpliva na to dogajanje. To se nikoli ne bi smelo zgoditi! Pripravljen sem na vse, da se odnosi uredijo in da se za Klaro naredi najbolje mogoče.
Ves čas je bilo videti, kot da ni šlo za spolno zlorabo …
Beseda spolna zloraba zame ne obstaja več, saj se je po letu in pol ne da ne dokazati ne ovreči. Zato sta poskrbela Markačeva in Munc.
Pa ste verjeli, da je šlo za to?
Če ne bi verjel, nikoli ne bi šel v to. Ko se mi je zazdelo, da se je Klari zgodilo nekaj hudega, sem se takoj obrnil na Matica Munca. Ta me je usmeril na Natalijo Markač, ki se mi je predstavila kot največja pravna strokovnjakinja za spolne zlorabe v Sloveniji in kot največja poznavalka pravnega sistema in evropskih konvencij. Od takrat smo morali vsi delati po njeno. Spisala je vse dokumente in sodelovala z odvetniki, novinarji, CSD in policijo ter nam dajala navodila, kako se moramo obnašati. Zahtevala je, da se strogo držim njenih navodil in da ne komuniciram z drugimi, saj je vse to v mojem imenu počela ona. Moja družina je imela nekakšno šolo obnašanja. Imela nas je kot svoje pse in nam zagotavljala, da je to edini način, da rešim hčerko.
Zakaj ste tako dolgo odlašali z izvedenci oziroma zakaj ste »umaknili« edini dokaz, to je vašo hčer?
Ker je Markačeva to zahtevala, in to je bila največja napaka pri vsem tem! Jaz sem od aprila 2010 zahteval izvedenca, ona pa se je drla name, da če bo Klara prišla v roke izvedencev, jo bodo uničili kot tudi vse »prave« postopke za ugotavljanje spolne zlorabe. Če bi takrat vztrajal in privolil v izvedenca, bi se zagotovo drugače končalo. Kako boš dokazal spolno zlorabo brez izvedenca, sploh po toliko časa? Zato teh dveh besed ne uporabljam več in ne govorim več o tem.
Zakaj niste kljub vsemu vztrajali?
Bil sem psihično povsem na tleh in takrat je bila svetovalnica Akcija! zame edini žarek upanja. Zaupal sem jima, onadva pa sta izkoristila mojo stisko in mi vlivala nezaupanje v vse institucije, razen v svojo svetovalnico. Ko sem podvomil o njunem ravnanju, je bilo že prepozno. Markačeva je vedno, kadar sem storil kaj drugače, kot je zahtevala, kričala name, da uničujem hčerko, da jo bom vrnil v nasilno okolje in da sem jo dolžan zaščititi, tako kot zahteva, sicer nisem vreden besede oče. In da Klara, če je ne bom poslušal, ni vredna moje zaščite in da bom sam odgovoren za to.

 Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK

Več v Jani št. 14, 3. aprila 2012