Nobena skrivnost ni, da so v razvitih državah in deželah v razvoju reveži debeli. Revni jejo mastno, sladko in nezdravo. Povezavo med debelostjo in revščino dokazujejo neštete tuje in naše raziskave. Pa jo tudi pojasnjujejo? Jo, a ne najbolj pošteno. Med strokovnjaki se je izoblikovala nekakšna nedotakljiva doktrina, da so revni debelejši zaradi nepoučenosti in neozaveščenosti. Izmed vrstic člankov in izjav pristojnih pa (pre)mnogokrat diha zatohla sapa predsodkov. Človek se namreč ne more izogniti občutku, da so revni tudi neodgovorni in celo leni ter tako sami krivi, da zbolevajo in umirajo pred svojim časom. A za tiste, ki životarijo, nezdrava hrana ni stvar bolj ali manj močnega karakterja. Vse bolj je ekonomska nujnost.
Ocenjujejo, da je na svetu 215 milijonov debelih ljudi, kar je sedem odstotkov prebivalstva. Ljudi s prekomerno telesno težo je približno dva- do trikrat več, to pomeni, da je na svetu slaba milijarda prekomerno prehranjenih in debelih. Debelost ne narašča samo v industrializiranih državah zahodnega sveta, temveč tudi v deželah v razvoju, še posebno opazno na Kitajskem, v Indiji in subsaharski Afriki. Tam prej zaradi revščine in lakote debelosti sploh niso poznali. Takoj ko je bilo denarja dovolj, da večina ni več stradala, pa so na trg vstopile multinacionalke s čokoladicami in pijačami z mehurčki. Redimo se tudi Evropejci. Debelih je približno 15 odstotkov moških in več kot 20 odstotkov žensk. So pa med državami velike razlike. Najmanj debelosti je na Švedskem, največ v Litvi. Še zlasti opazno povečanje debelosti zaznavajo v Veliki Britaniji, ta se je povečala za skoraj sto odstotkov. Kaj to pomeni za zdravje, zdaj vemo že vsi. Pomeni sladkorno bolezen, pogostejši rak na dojki, maternic in jajčnikih pri ženskah ter rak debelega črevesa, danke in prostate pri moških, zvišan holesterol, srčno-žilna obolenja, erektilno disfunkcijo, motnje dihanja in še in še. Raziskave, ki dokazujejo povezanost revščine z debelostjo, so številne. Daljša se tudi spisek obolenj, ki so vezana na debelost v otroštvu. Tudi če odrasli shujšamo in se prehranjujemo zdravo, smo zaradi nezdravega življenja v otroštvu zaznamovani.
Tudi revni Slovenci debelejši
V Sloveniji se nezdravo prehranjuje 52 odstotkov odraslih, okrog 64 odstotkov nas že ima dejavnike tveganja za nastanek bolezni nezdravega življenjskega sloga, ugotavljajo na Inštitutu za varovanje zdravja. Analize tega, koliko k nezdravemu življenjskemu slogu prispevajo življenjske razmere, zaradi katerih so tisti z nižjimi dohodki prisiljeni kupovati cenejšo in manj kakovostno hrano, še ni. Podatki slovenskih humanitarnih organizacij kažejo, da je dostop do hrane težava tudi v Sloveniji. Rdeči križ in Slovenska Karitas sta lani razdelila več kot 6000 ton hrane več kot 200.000 pomoči potrebnim. Da so socialno ogroženi tudi v Sloveniji debelejši sloj prebivalstva, kažejo podatki o debelosti, ki jih zbira IVZ, in tisti o neto dohodku po regijah, ki prihajajo s Statističnega urada. Največ prekomerno prehranjenih je natančno tam, kjer so plače najnižje, brezposelnost pa največja.
Debelost in revščina z roko v roki
Debelost je bila v starih časih znak obilja, danes pa velja obratno. Reveži niso debeli, ker bi jedli veliko in dobro, ampak zato, ker jejo nezdravo. Njihova prehrana je polna bele moke, belega sladkorja, maščob, aditivov in soli. Prazni ogljikovi hidrati so pač najcenejša hrana. Saj ne, da socialno ogroženi ne bi vedeli, da jejo nezdravo. Prehranske piramide, pomembnost nenasičenih maščobnih kislin, vitamini v sadju in zelenjavi in preostale informacije o zdravi prehrani pač skačejo v nas iz vsakega medija. Magdalena Urbančič, direktorica Centra za zdravljenje bolezni otrok iz Šentvida pri Stični, kjer pomagajo tudi debelim otrokom, zato razmišlja takole: »Slabo finančno stanje družine ni nujno povezano z manjšim znanjem o zdravi prehrani. Neposredno pa vpliva na možnost nakupa hrane. Družine z zelo slabim finančnim stanjem si običajno ne morejo privoščiti hrane, ki je reklamirana in zadnja uspešnica. Lahko pa uživajo hrano, ki je bolj zdrava, ker vsebuje manj praznih kalorij. Škoda je v tem, da vedno mislimo, da je najboljše samo tisto, kar je drago in reklamirano. Možnosti pridelave hrane na domačem vrtu tudi precej izboljša preskrbo z zdravimi živili in ni vezana na finančno stanje družine. Nasprotno lahko denar, ki ga imajo na razpolago, uporabijo za nakup mesnih ali mlečnih živil ter preostalega, kar ne morejo pridelati doma. Zdrava hrana oziroma zdrav način prehranjevanja je tako lahko cenejši in kakovostnejši, če so vsa sredstva smiselno uporabljena.« Pa je res tako preprosto? Morda to še velja za ruralna območja in ljudi, ki imajo kos zemlje, na kateri lahko pridelajo dovolj sezonske zelenjave. Za mesta in družine brez možnosti vrtnarjenja to preprosto ne drži. Eden redkih, ki si to upa povedati naglas, je profesor Tadej Battelino, dr. med., predstojnik kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki v Ljubljani. »Kdor trdi, da revež lahko je zdravo, noče pogledati resnici v oči in prelaga odgovornost na nepravi naslov. Kar pojdite v trgovino in preštejte metre polic, ki so namenjeni nezdravi hrani, in tiste, na katerih ponujajo zdravo. Potem pa primerjajte še cene!« Da je nezdrava hrana (veliko) cenejša, lahko preveri vsak, ki ima nekaj časa in kalkulator. Poceni so mastne zmrznjene jedi, poceni kosila iz konzerve, poceni je škrob, sladkor in maščoba. Za vrečko kakovostnih oreščkov dobite tri vrečke čipsa, za eno črno čokolado najmanj dve mlečni. Ali pa vzemimo, na primer, akcijsko ponudbo največje verige hitre prehrane. Obrok za štiričlansko družino vas bo ob pravi izbiri stal okoli osem(!) evrov. Pa skuhajte zdravo kosilo za ta denar, če znate. Da ne govorimo o količini kalorij, ki ste jo dobili za ta denar, v primerjavi z bolj zdravo alternativo. In revež mora misliti tudi na to. Za družino, ki se mora skozi mesec prehraniti z dvesto evri ali še manj, je hrana najprej gorivo, šele potem gradnik zdravja. Goriva je v nezdravi hrani neprimerno več. Življenje pač ni teorija, pa če se ta sliši še tako lepo in dosegljivo. Mama, ki komaj shaja iz meseca v mesec, ne bo tvegala denarja za hrano, ki je otroci ne marajo, ampak bo kupovala tisto, s čimer jih bo zagotovo nasitila. V revnih družinah ni prostora za hrano, ki roma v smeti po principu: danes ni hotel jesti špinače, bomo pa jutri spet poskusili.
Hrana, edini dostopni luksuz
Nezdrava hrana ni le poceni, je tudi okusna. Ljudje smo genetsko programirani, da nam je všeč okus sladkega in mastnega. To nam je prav prišlo v časih, ko so predniki večino dneva namenili iskanju hrane in ko je bila lakota skoraj naravno stanje. Mastno in sladko je visokokalorično, nabrana tolšča pa dobra rezerva za sušne čase. Kot pojasnjuje prof. Battelino: »Človek je bil štiri milijone let navajen na lakoto in pomanjkanje, zato je telesno izvrstno pripravljen na razmere, v katerih mora stradati. Nismo pa pripravljeni na obilje hrane. To je za naš organizem popolnoma novo, zato nanj ni pripravljen in zato zaradi njega kmalu zboli.« Govorimo seveda o obilju kalorij, maščobe in sladkorja, ne katerem drugem. Program, ki nam je v davnini koristil, se je zdaj obrnil proti nam, naše zadovoljstvo ob nezdravi hrani pa ostaja. Psihologija nezdravega prehranjevanja pa nikakor ni nekaj, nad čemer lahko odmahnemo z roko. Tu gre za veliko več kot pomanjkanje discipline in samokontrole. Hrana zelo zadovoljuje tudi čustvene potrebe. Morda le za kratek trenutek, a takrat bolje kot karkoli drugega. Po eni od teorij ljudje potrebujemo tri osnovne pogoje, da se lahko dobro počutimo in da se nam ni treba podzavestno zatekati k čustvenemu prenajedanju. Vedeti in razumeti moramo, kaj se dogaja v našem življenju; zmožni moramo biti oblikovati in vplivati nanj ter čutiti moramo, da ima vse, kar se dogaja nam in okoli nas, smisel ter da imamo svoj prostor v družini in skupnosti. Ti trije pogoji so osnova za naše duševno, s tem pa tudi telesno zdravje. Koliko lahko reven človek vpliva na svoje življenje? Kako vključenega se počuti v družbi? Kako varnega, kako pomembnega? Ali bolj po domače in z besedami prof. Battelina: »Izobraženi in dobro stoječi ljudje, ki imajo urejeno življenje, veliko laže nadzirajo telesno težo kot revni ljudje, ki večino časa in misli namenijo delu za golo preživetje. Ti pogosto vse dneve le garajo, so utrujeni, slabo plačani in vdani v usodo. Njihova edina tolažba je hrana, praviloma nekakovostna. Otroci, ki v takem okolju odraščajo, se tovrstnih vzorcev naučijo še sami. In krog se zavrti.« In kaj lahko revni starši otroku ponudijo v tolažbo, kadar je žalosten, ali za nagrado, kadar je bil priden? Novo kolo, počitnice na morju, plesni tečaj? Ali morda majhno vijoličasto čokolado? In mu s tem, nehote, dajo vedeti, da se tako vsaj za trenutek lahko počuti bolje.
O tem, da za revne in tiste na robu revščine, izbira nezdrave hrane ni stvar ozaveščenosti, ampak ekonomske logike, ne mara govoriti skoraj nihče. Če bi si priznali to neprijetno resnico, bi se pač morali spopasti z dejstvom, da denar in prostor, ki ga namenjamo kampanjam o zdravi prehrani, ne bo prinesel želenega učinka. Da reveži niso neodgovorni in leni, ampak utrujeni, obupani in stisnjeni v kot. Da se bomo morali celotnega problema debelosti lotiti veliko širše in da nas bo to stalo več. Medtem se v Sloveniji množijo družine, ki se pozimi odločajo med kurjavo in kosilom. In ne, ti ta teden še niso jedli rib. In tudi do konca leta jih ne bodo.