Naslov je neprimeren le na prvi pogled, saj gre za (edino) hišo Hospic v Sloveniji. Hišo na Hradeckega 20 v Ljubljani, namenjeni bivanju in negi umirajočih. Med razpoloženjem, v katerem vladata domačnost in človekoljubje, varovancem omogočajo, da zadnje trenutke izživijo polno in lepo – v družbi najbližjih. Vse bi bilo lepo in prav, vendar država očitno ne razume, da je proces umiranja veliko več kot medicinsko dogajanje, tako da kljub obljubam ne naredi nič za obstoj te dragocene institucije. Na žalost se kaj lahko zgodi, da bodo po letu in pol popolne predanosti prostovoljci in peščica zaposlenih klonili v tej izčrpavajoči in nepravični borbi.
Najini najtežji trenutki. »Ženo so v hišo Hospic v Ljubljani sprejeli pred dvanajstimi dnevi. Dva tedna sem jo, potem ko so jo odpustili iz bolnišnice, negoval doma, vendar je bil medicinski del te skrbi tako zahteven, da ga kljub volji, veliki ljubezni in opravljenem tečaju nisem zmogel. Odmerjanje zdravil v milimetrih večkrat na dan, merjenje sladkorja, injekcije, nega noge po trombozi, kateter za sečila, odpoved požiralnega refleksa, tako da ni mogla jesti, ker je sladkorna bolnica pa mora imeti redne obroke ... Z menoj ni nič več komunicirala, a sem vedel, da me sliši, da čuti mojo bližino in da jo potrebuje. Padel sem v peklenski krog, v katerem vsega skupaj fizično nisem zmogel, še hujše breme sta bili psihična obremenitev in žalost. Vem, tudi moja Božica bi vse to naredila zame, dejstvo je, da jaz za takšno pomoč nisem dovolj medicinsko usposobljen. To, kar sem počel, gotovo ni bila ustrezna nega za tako težko bolnico. Želel sem se ji popolnoma posvetiti, oživljati lepe trenutke, nikakor pa je nisem želel poslati nazaj v bolnišnico. Hčerka, ki živi v tujini, je omenila Hospic. Ko sem prvič vstopil v to hišo, sem začutil, da je to prava rešitev. Ravnanje teh ljudi, dejstvo, da so mi ponudili, naj se sezujem v garderobi in si obujem copate, možnost, da sem ob ženi, da spim v njeni sobi, so zame in za Božico najlepše darilo v najinih najtežjih trenutkih,« nam je povedal Branko (61) iz Postojne.
Zdaj sem ji lahko popolnoma predan. Ves čas je ob ženi, zapusti jo le takrat, kadar gre v trgovino, nam je povedal. V kuhinji hiše Hospic si sam pripravi zajtrk in dve malici, na kosilo in večerjo pa ga povabijo med varovance. Sicer pa obrokov hrane v hiši Hospic in še veliko drugega sploh ne bi bilo, če ne bi za to poskrbeli prostovoljci in če ne bi obstajala dobra dela posameznikov in donacije podjetij. Kriza se, na žalost, pozna tudi med temi stenami. Zato je Branko sem dvakrat prinesel po vrečo krompirja, ki sta ga, ko je bila žena še zdrava, skupaj pridelala. Njegova sestra je poslala motovilec in radič, njen partner ga je otrebil pa tudi dva kilograma domačega fižola sta kaj hitro izginila.
»Tukaj se počutim kot doma in vem, da moja ljubljena žena, skupaj sva že 41 let, čuti, da sem ji zdaj (odkar mi ni treba skrbeti za medicinski del oskrbe) popolnoma predan. Še vedno se imava rada. Težko mi je.
Več v Jani št. 16, 17.4.2012
