Kako vsesplošna ekonomska kriza vpliva na Slovenke in Slovence? Ali tudi pri svojem delu opažate, da je stiske vse več in je čedalje hujša?
Da, tega je žal vse več. Opažam, da ljudje čedalje težje prenašajo težo svojega bivanja. Prej so prihajali k meni po pomoč s posameznimi stiskami, sedaj pa so pod nekim nedoločenim pritiskom in zdi se, da ga ne morejo več prenašati. Ne zmorejo več. Nekateri niti ne vedo, kaj natančno jih teži, ne znajo konkretizirati problemov, čutijo vseobsegajočo stisko. Tudi zunaj, na ulici, opažam čedalje manj vedrih obrazov, ljudje se vse bolj zapirajo vase, postajajo vse bolj nedostopni, občutek je, da so močno ogroženi. Kakor da življenja ne opazimo več. Že pri vsakdanjih opravilih in stikih, npr. v trgovini, lahko začutiš nekakšno ogroženost, ljudje se težko umikamo in naredimo prostor drugim, vsak hoče imeti prvi prostor zase.
Kaj najbolj teži ljudi, ki prihajajo k vam?
Ker nisem zdravnica ali klinična psihologinja, sem pri diagnostiki previdna oziroma sodelujem z zdravniki. Pri svojem delu pa opažam veliko tesnobe, napetosti v odnosih – med partnerji, med otroki in starši, med sodelavci, čedalje več pritožb je nad odnosi v službi. Delodajalci so vse bolj zahtevni in imajo vse manj razumevanja za človeško plat dela; pritisk na zaposlene je čedalje močnejši in pogosto iracionalen.
Kaj naj naredi človek, če ugotovi, da je pod hudim pritiskom in da tega ne bo več zmogel?
Odvisno od posameznikove osebnostne strukture. Če je človek v bistvu nevrotičen , se mora naučiti veščine umirjanja, sprostitve, se ustaviti in na stvari pogledati iz tega stanja; če pa je prestrašen, ga je dobro spodbuditi, da se opogumi in o težavi, ki jo doživlja v odnosu z drugim, z njim spregovori. Pomembno je, da tega ne naredi agresivno, kar se rado dogaja, če dlje časa zanika svoje občutke, ali(in) s pozicije, da ima vedno prav, ampak da to naredi umirjeno in racionalno. Vsekakor se tak človek ne sme kar pustiti povoziti, mora pa najti pravo pot do izboljšanja.
Problem je ravno v tem, da tega večina ljudi ne zna. Jim vi lahko pomagate?
Terapevt lahko človeku v stiski pomaga razviti sposobnost za globlji pogled vase, spremlja ga in mu pomaga pri iskanju odgovorov na vprašanja, kakršna so, zakaj se njega nekaj bolj dotakne kakor drugih ali zakaj ne prenese več stresa kakor drugi. Terapevt nima instantne pomoči zanj in ne more mu reči, naj neha kričati na ženo ali naj gre raje na sprehod, pa mu bo bolje. Marsikateri človek, ki pride na terapijo, niti ne ve, da je težava v njem, in krivi druge – na primer ženo, ker ga izziva. Zato se je treba najprej zavedeti sebe. Poleg tega ljudje enake stopnje stresa zaznavamo popolnoma različno; nekateri ga predelajo sorazmerno lahko in hitro, drugi pa vse, kar se jim dogaja, težko prenašajo in že manjši stres jim poruši notranje ravnotežje, zaupanje vase in v odnose. Pri teh je treba ugotoviti, od kje taka odzivnost, kdaj so izgubili zaupanje vase in v druge, zakaj mislijo, da so zgube in da nikoli ne bo nič iz njih. Veliko je tudi ljudi, ki delujejo umirjeno in obvladano, kot da so kos vsem dogodkom, v resnici pa se jim vse nabira v telesu in nenadoma se lahko zrušijo.
Kaj lahko naredite v takem primeru vi?
Seveda ob akutni stiski, zlomu, človeka pošljemo po primerno pomoč, k osebnemu zdravniku, psihiatru … Sama najprej vedno pogledam, ali se da kaj narediti na telesni ravni. Zelo veliko namreč pomaga že, če je mogoče v trenutku stiske kaj izboljšati, urediti prehrano, se naučiti pravilno dihati, zagotoviti reden spanec in druge elemente zdravega življenja. Pomembna je tudi socialna mreža. V osebni krizi moramo nujno poiskati nekoga, ki nas razume in je sočuten do nas. Kadar kdo pride k meni po pomoč, ga najprej skušam začutiti. Potem začnem opazovati, kako se odziva name in na svoje težave, kako se odzivam nanj jaz, saj za presojo o tem, ali je njegova pripoved realna, nimam nikakršnega kriterija, recimo, ne morem preveriti, ali žena svojega moža resnično stalno sramoti in izrabi vsako priložnost, da ga poniža, lahko pa verjamem, da on to doživlja. Lahko torej ugotovim, kako človek to doživlja, ne pa, kako je v resnici. Kot terapevtka se usmerjam na transformiranje doživljanja in ne dejanskega stanja. Prizadevam si tega človeka, ki ima težave, »spremeniti« tako, da bi vse skupaj doživljal drugače. To je bistvo mojega dela in terapevtskega postopka. Tu moram opozoriti, da gre za pretanjen postopek, saj nekateri potrebujejo ustavitev, drugi spodbudo za delovanje. Na primer, partnerja, ki je prevaran, seveda nikakor ni prav nagovarjati, naj spremeni pogled, naj ne bo ljubosumen, pa bo spet vse v redu. Tu bi lahko nastalo hudo nerazumevanje, celo zloraba.
Več v Jani št. 19, 8.5. 2012
Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
