Zakaj Salomonovi otoki?
Leta 1994 sem zvedel, da namerava moja Družba lazaristov odpreti bogoslovje na Salomonovih otokih. Takrat sem prvič slišal za to deželo in jo s težavo našel na zemljevidu. Iskal sem jo namreč okrog Afrike in Karibov, nazadnje pa sem jo našel pod ekvatorjem, severovzhodno od Avstralije. V akademskem letu 2007 so teološki študij na Salomonih dopolnili še z drugim delom teološkega študija, za kar so potrebovali predavatelje. Ker se na Salomonih drugi semester malodane ujema s poletnimi počitnicami, sem se prijavil in sprejeli so me z odprtimi rokami. Tako se je začela ta moja salomonska avantura.
Zakaj ste se sploh odločili opravljati misijonarsko delo?
Sicer sem v misijonskih krogih ves čas svojega delovanja, vendar v zaledju. Tako sem bil med drugim ravnatelj Papeških misijonskih družb za Slovenijo, od vsega začetka sem urednik revije Misijonska obzorja, ki so pred kratkim obhajala srebrni jubilej. Na Teološki fakulteti pa predavam misiologijo. A eno je delo z misijoni od daleč, drugo pa, ko se srečaš z resničnostjo. Ta te prevzame! Pri odločitvi za Salomonove otoke nisem imel nobenega posebnega motiva. Preprosto, ta tako zelo drugačni svet me je posrkal vase. Nekaj ima, česar ni ne v Sloveniji ne v Evropi oziroma nikjer na Zahodu. Niti ne znam prav povedati! Morda bližina, toplina, smeh, veselje do življenja …
Kako pa so vas sprejeli prebivalci Salomonov?
V šali rad povem, da se vedno predstavim kot »father Drago« in nikoli kot »father Ocvirk«. Ne želim si namreč, da bi Salomonce, čeprav ti niso več ljudožerci, spominjal na kakršnokoli hrano, haha! Kajti ko so prišli v prvi polovici 19. stol. v te kraje prvi misijonarji, francoski maristi, so se Salomonci zahvalili prednikom, da so jim poslali hrano. Morda se sliši nenavadno, toda prvi misijonarji so končali v »motu«, to je kup razžarjenega kamenja, v katerem pečejo domorodci hrano, zavito v bananine liste. Ko je svetovna popotnica, Celjanka Alma Karlin, leta 1925 zašla tja in iskala zdravje v misijonu v Bumi na otoku Malaita, je tam večkrat bežala pred ljudožerci, o tem lahko beremo v njenih zapisih. Ko je v isti kraj devet let pozneje (1934) prišla misijonarka s. Metoda Fabčič, ni bilo nič drugače. Delovala je med ljudožerci do konca druge svetovne vojne, ko se je krščanstvo končno prijelo in to kruto navado odpravilo. Zdaj smo misijonarji zelo dobrodošli, a ne kot telesna, marveč kot duhovna hrana. Ljudje namreč vedo, da bo tam, kamor pride misijonar ali misijonarka, hitro drugače: nastala bo ali šola ali zdravstveni dom ali kar oboje. Zato zdaj ne sprejemajo misijonarjev več z odprtimi usti, marveč z odprtimi rokami in srcem – tako so sprejeli tudi mene.
Kako ste se znašli v novem okolju?
Prvo leto (2007) sem poučeval v bogoslovju. Predavanja v angleščini sem si pripravil doma, imel sem štiri predmete po tri ali štiri ure na dan. Me je pa dajalo prehajanje iz zahodne miselnosti v salomonsko, na kar se nisem mogel prej pripraviti, ampak se s tem preprosto soočiti. Še najbolj pa me je presunila revščina, ki ima ogromno obrazov in te nenehno sprašuje: »Tu sem, kaj boš storil?« Naj pogledam proč in se delam, da ne vidim? Se naj opravičujem, da sem profesor in spopadanje z njo ni moje delo? Se naj izgovarjam, da nimam za kaj takega ne sposobnosti ne sredstev? Ko mi je škof povedal, da na vrata bogoslovja trka še enkrat toliko fantov, kolikor jih je v njem, a jih ne more sprejeti, ker jih nima s čim nahraniti, mi je postalo jasno, da moram nekaj storiti. Ko sem se vrnil domov, sem začel zbirati pomoč v akciji Apostoli za apostole, ki poteka še zdaj, saj študenti potrebujejo vsaj skodelico riža vsak dan. To je nekakšno botrstvo, ko z mesečnim darom 10 evrov študiramo zdaj več kot 60 fantov, in uspelo nam je izboljšati učne razmere. Postavili smo namreč dvorano za 300 ljudi. No, to je pravzaprav strešna konstrukcija, ker zaradi stalnega dežja potrebujemo res samo to, zidovi niso potrebni, saj imamo čez dan 30 0C in več. Dokončujemo še gradnjo rektorata s predavalnico in sobo za računalnike. Vse to so zgradili slovenski dobrotniki-sodelavci, ki mi pomagajo.
So se vaši vtisi in dojemanje od prvega dne, ko ste obiskali otoke, pa do danes kaj spremenili?
Seveda so se. V prvih letih sem bil pozoren na stisko in bedo posameznikov, potem pa sem se začel zavedati tudi sistemskih pomanjkljivosti, za katere je kriva država. A prioriteta je vsekakor človek: ta je v stiski in nima ne vem koliko časa, kajti življenje je kratko in enkratno. Zato je treba najprej pomagati konkretnim ljudem.
Več v Jani št. 19, 8.5.2012
Tekst: Lara Jelen
foto: Mateja Jordović Potočnik
