Zgodbe

Prihodnost stoji na delavcih

Tina Nika Snoj
31. 10. 2012, 18.20
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Finančne zadruge ostajajo v krizi finančno trdne, potrošniške zadruge imajo večji obseg poslovanja, delavske zadruge beležijo rast.

Tako v EU ni propadla še nobena zadružna banka, v preteklih nekaj letih so celo povečale svoj tržni delež. Leta 2009 se je promet zadrug v Britaniji povečal za 10 odstotkov, medtem ko se je obseg celotnega gospodarstva zmanjšal za 4,9 odstotka. V Nemčiji je bilo leta 2010 nesolventnih le 0,1 odstotka zadružnih podjetij, kar je najnižji delež v primerjavi s katerokoli drugo obliko podjetja. V Franciji je po treh letih »živih« še 74 odstotkov delavskih zadrug, medtem ko prva tri leta na trgu preživi le 66 odstotkov podjetij drugačne vrste. V Italiji se je leta 2010 število zaposlenih v zadrugah povečalo za 3 odstotke, skupno število zaposlenih v zasebnem sektorju pa se je zmanjšalo za 1 odstotek. Zadruge imajo daljšo življenjsko dobo. Zadruge manj odpuščajo. Zadruge so bolj odporne proti krizi in prilagodljivejše na trenutne gospodarske razmere. Vse to jasno in glasno govorijo evropska statistika in poslovna poročila. Zakaj je torej v zadrugah zaposlenih le od 5 do 10 odstotkov prebivalstva in zakaj imamo takih v Sloveniji le 0,7 odstotka?

Zadruga je le ena od oblik socialnega podjetništva, druge so še fundacija, vzajemna družba, društvo in nova oblika – družba z omejeno odgovornostjo, poimenovana socialni, neprofitni ali družbeni d.o.o.  Vse te oblike so drugačne od pridobitno naravnanih podjetij in jih komajda poznamo, čeprav nekatere uspešno delujejo že dolgo. Najmlajša oblika je neprofitni d.o.o., ki ga že nekaj časa ureja zakon, a še nedavno nihče niti vedel ni, kaj to sploh je, razlaga Zdenka Kovač, bivša ministrica za regionalni razvoj in članica strokovnega sveta Slovenskega foruma socialnega podjetništva. »Tako imenovani neprofitni d.o.o. je bil verjetno prepisan iz kakšnega tujega zakonika, ki so ga zakonodajalci uporabljali kot model. Tako se je ta oblika znašla med preostalimi gospodarskimi družbami, vendar nikoli ni bila docela implementirana. Tudi če se je kdo registriral kot neprofitni d.o.o., je imel težave. Na banki niso hoteli sodelovati z njim, državne ustanove pa so ga obravnavale, kot da gre za kamuflažo, saj kaj pa naj bi to sploh bilo. Tako zelo smo bili zaverovani v kapital, dobiček, profitno dejavnost, da so bile drugačne oblike razmišljanja in podjetij tako rekoč nepredstavljive.«  V sosednji Italiji, na primer, so izredno razvite socialne zadruge, se pravi take, ki ponujajo storitve ranljivim skupinam prebivalstva. Razloga za to jim sicer ne gre zavidati. »Italija ni imela nobene državne mreže, ki bi ponujala takšne storitve, zato so se ljudje sami organizirali, in to se je izkazalo za zelo uspešno in učinkovito. Mi imamo v tem smislu zelo močan javni sektor, ki pa vsaj na nekaterih področjih ne deluje, kot bi moral. Le poglejte centre za socialno delo, na primer. Poleg tega se vse te državne storitve krčijo in vprašanje je, koliko časa bodo še na voljo in koliko časa bodo še zadovoljivo kakovostne.« Če pomislimo, kako se varčevanje pozna oskrbi bolnih in starejših ter šolam in vrtcem, je tak pomislek gotovo na mestu. Rezalo pa se bo še bolj. Sistem, kakršnega poznamo, s takimi rezi preprosto ne bo vzdržal. Zato se ponekod že iščejo drugačne rešitve. »V Angliji so se, denimo, lotili reorganizacije rigidnih in dragih zdravstvenih domov tako, da jih bodo preoblikovali v zdravstvene zadruge, ki jih bodo vodili zdravniki, medicinske sestre in preostalo osebje sami,« razlaga Zdenka Kovač. »Vem, da Anglija ni noben biser socialnih pravic, a dvomim, da bomo Slovenci še dolgo na boljšem od njih,« dodaja.  Obdobje krize pa je prav tisti čas, ko kooperative zrasejo kot gobe po dežju. Ker kriza v gospodarstvu vedno pomeni tudi krizo v proračunu, država narodu daje vse manj in ljudje so preprosto prisiljeni sami poskrbeti zase. V teh časih se kot najbolj pravična, najbolj vzdržnostna in tudi najbolj ekonomsko uspešna vedno znova izkaže zadruga.

 


Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 44, izid: 30.10.2012).