Zgodbe

Ne le abstinenca, cilj je lahko zmerno pitje

Tina Nika Snoj
18. 4. 2013, 10.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Desetletja je imel alkoholik, če se je želel zdraviti, le eno izbiro. Držati se je moral programa popolne abstinence ali pa mu je zdravnik pokazal vrata.

Verjetno zdravljenje nobene druge odvisnosti ni potekalo po tako strogem režimu kot prav zdravljenje odvisnosti od alkohola, za katerega do nedavnega ni bilo nobenega nadomestka. Nenavadno, če pomislimo, da je alkohol dovoljena droga, ki nas dobesedno preplavlja na vsakem koraku. V sosednji Avstriji se je paradigma že spremenila in alkoholike obravnavajo po modularnem pristopu, prilagojenem posamezniku ter njegovim življenjskim in zdravstvenim okoliščinam. Cilj ni nujno več abstinenca, lahko je že zmerno pitje.

Prof. dr. Michael Musalek je predstojnik dunajskega Inštituta Anton Proksch, ki je s 300 posteljami največja klinika za zdravljenje odvisnosti v Evropi. Strogi pristop k zdravljenju alkoholizma pojasnjuje z moralističnim vrednotenjem te odvisnosti. »Še zdaj širša družba na alkoholizem gleda kot na nekakšno značajsko napako, na posledico šibke volje. V smislu, da bi človek lahko nehal piti, če bi se malo potrudil. Celo nekateri moji kolegi, vsaj nezavedno, razmišljajo tako. A odvisnost od alkohola je tako kot vsaka druga odvisnost zelo kompleksna duševna bolezen, ki jo je treba jemati resno. Pogosto se ji pridružuje še kakšna druga bolezen ali motnja, včasih celo več. Največkrat so to depresija ali napadi tesnobe. Kar polovica žensk in tri četrtine moških, ki jih zdravimo zaradi alkoholizma, je takih.« Prav iz te kompleksnosti se je z leti porodil modularni pristop k zdravljenju; najprej se je uveljavil v zdravljenju nekemičnih odvisnosti, kot so odvisnost od iger na srečo, spolnosti, interneta, nakupovanja ali dela, na primer. To pomeni, da se z vsakim pacientom ukvarjajo nekoliko drugače in zdravljenje prilagodijo posameznikom. Zdaj so nov pristop na dunajskem inštitutu prenesli tudi v zdravljenje alkoholizma.

Nikogar ne bi smeli postaviti pred vrata

»Z našimi pacienti se najprej temeljito pogovorimo ter ocenimo  njihovo telesno in mentalno zdravstveno stanje. Potem presodimo, kaj je za konkretnega človeka pravi vmesni cilj ali sredstvo za doseganje končnega cilja, ki je pri nas vedno enak – zadovoljno in polno življenje.« Velika večina alkoholikov, ki pridejo na zdravljenje, seveda spada v kategorijo, kjer je popolna abstinenca edina pot iz primeža odvisnosti. So pa tudi taki, pri katerih upanja na popolno ozdravitev preprosto ni več. »O tem v stroki neradi govorimo,« je iskren dr. Musalek, »ker je pri odvisniku od alkohola samo zmanjšanje količine kar nekako nespodoben cilj. A življenje ni črno-belo in včasih je to največ, kar za človeka lahko storimo.« Ljudje, o katerih govori, so hudi alkoholiki, ki imajo zaradi svoje odvisnosti zdravje pogosto že tako načeto, da jim začenjajo odpovedovati organi, abstinence pa nikakor niso sposobni. Marsikdaj je pri takih, ki jim ni več pomoči, le še vprašanje časa, kdaj bodo alkoholu podlegli. Zato dr. Musalek ne mara vprašanj o tem, kako uspešen je »projekt« zmernega pitja pri takšnih pacientih. »Tu ne gre za vprašanje uspeha, ampak za vprašanje človečnosti. Rakavemu bolniku, pri katerem tumorjev ne moreš več operirati, tudi ne boš rekel, naj gre domov in čaka na konec. Storiš vse, kar je mogoče, da mu preostanek življenja olajšaš. Ne vem, zakaj ne bi enako veljalo tudi za odvisne od alkohola. Zakaj bi ravno njih lahko postavili pred vrata, če ne zmorejo abstinirati?« Vsak kozarček manj namreč šteje. Tudi v poznejšem stadiju tako vsaj nekoliko omejimo škodo, ki jo telesu povzroča alkohol, ena najbolj strupenih drog, kar jih poznamo.

Alkoholizem moramo preprečevati, ne le zdraviti!

A glavni cilj nove paradigme ni zdravljenje odvisnosti od alkohola, temveč njeno preprečevanje. Tu so pričakovanja dr. Musaleka velika. »Pri svojem delu se srečujemo tudi s pacienti, ki po stari definiciji še niso odvisni od alkohola, ampak gre pri njih za t. i. zlorabo ali čezmerno uživanje. Ti so v začetni fazi alkoholizma in pri njih odvisnost še ni močno razvita. Praviloma se ne želijo popolnoma odpovedati alkoholu, radi pa bi ga uživali v zdravih merah. Nekoč bi jih zastrašili in od njih zahtevali popolno abstinenco, zdaj pa se stvari lotevamo zmerneje. Dokler ne gre za odvisnost, se da piti z mero.«


Več preberite v tiskani Jani (št. 16, izid: 16.4.2013).