Zgodbe

Grozi epidemija tudi nam?

Jelka Sežun
18. 4. 2013, 10.18
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

V britanskem Walesu se spopadajo z epidemijo ošpic, ki hitro dobiva precej alarmantne razsežnosti.

Vse samo zato, vzdihujejo zdravniki, ker je pred dobrim desetletjem nekdo postavil teorijo, da obstaja povezava med cepivom in avtizmom – že pred časom se je sicer pokazalo, da to ne drži – in zaskrbljeni starši potem seveda niso dali cepiti otrok, zdaj pa je prav to generacijo bolezen najbolj prizadela.

V valižanskem mestu Swansea, kjer se je najnovejša epidemija začela – v zadnjih letih so jih imeli Britanci že več, v različnih mestih, nobena pa ni bila tako huda – otročiči padajo kot domine. Začelo se je že pred meseci, počasi, počasi. V drugi polovici marca, ko so našteli že več kot štiristo bolnikov z ošpicami, pa se je oblasta začela vznemirjati. Javnost je ostajala skrajno hladnokrvna – čeprav so organizirali cepljenje, je prijazno ponudbo javnega zdravstva v dveh tednih sprejelo komaj okrog sto ljudi. Ampak ko so vsak dan našteli po dvajset novih obolelih, ko si je epidemija izborila pot na naslovnice časopisov (in tam zakraljevala z mastnimi, preplah dvigujočimi naslovi), ko se je število obolelih v prvem aprilskem tednu vzpelo na 600 in so napovedali, da se utegne do konca meseca povzpeti na tisoč, takrat so se starši necepljenih otrok končno vznemirili. Zelo so se vznemirili. Tako zelo jih je zaskrbelo, da so se začeli pred ambulantami, kjer cepijo proti ošpicam, postavljati v vrste, ki so vsak dan daljše. Zdravstvena oblast je zelo hitro ukrepala, organizirala je cepljenje na šolah in v številnih ambulantah, te so ostale odprte tudi v soboto, kljub temu pa nastajajo vrste vsak dan že uro pred odprtjem ambulant in se hitro podaljšajo ven, na ulice. Epidemija, so napovedali, se bo najverjetneje zavlekla še daleč v poletje.

Rdečepikčasti pridemprec

Svetovna zdravstvena organizacija je predvidela, da bodo ošpice do leta 2015 povsem izginile. A epidemije, ki so se začele zadnja leta pojavljati v državah razvitega sveta, poleg v Britaniji v Italiji, Španiji, Franciji in Romuniji, ji utegne dosego tega cilja precej otežiti.

V Sloveniji nam epidemija ne grozi, precepljenost je 95-odstotna, kar je dovolj za čredno imuniteto, kot se temu rahlo netaktno reče, in pomeni, da je cepljenih dovolj ljudi, da smo varni vsi, cepljeni in necepljeni. Vendar pa se je leta 2010 tudi pri nas pojavilo nekaj obolelih z ošpicami (uvoženih, verjetno z dopustniki, iz tujih dežel), čeprav pred tem v Sloveniji ošpic ni bilo že desetletje. Vrnitev odpisanih se je nadaljevala tudi predlani in lani.

Ošpice so nalezljiva bolezen z značilnim rdečerjavim izpuščajem. Od okužbe do izbruha bolezni mine 7–18 dni (povprečno pa deset), oboleli pa je kužen že štiri dni pred pojavom izpuščaja in štiri dni potem. Okužijo se ne le tisti, ki so v neposrednem stiku z okuženim, lahko se tudi oni, ki so v istem prostoru še dve uri potem, ko je okuženi že odšel. Dovzetni so ljudje, ki še niso preboleli ošpic in niso cepljeni. Nekaterih ne morejo cepiti – otrok, ki so še premajhni, bolnikov z levkemijo, nosečnic. Če je cepljenih dovolj ljudi – pri ošpicah je meja postavljena pri 95 odstotkih populacije – je dosežena čredna imuniteta in se bolezen ne more širiti. Pri nas to imuniteto imamo, saj je cepljenje obvezno. Od leta 1968 so cepili z enim odmerkom, od leta 1979 pa z dvema. Prvi odmerek dobi otrok v drugem letu starosti, drugega ob vstopu v šolo. 


Več preberite v tiskani Jani (št. 16, izid: 16.4.2013).