Kaj bi rekli nekomu, ki bi vam dejal, da staranje ni normalna posledica let, ki doleti vsakogar med nami, temveč bolezen, ki se jo da ustaviti ali upočasniti? In če bi bil za povrh to priznan profesor genetike z univerze Harvard?
Dr. David Sinclair je profesor genetike na Harvard Medical School in eden izmed direktorjev centra Paul F. Glenn za biologijo staranja. Njegove raziskave so usmerjene v odgovore, zakaj se staramo in kako lahko to preprečimo ali upočasnimo. Še več, uspel je odkriti, trdi, kako lahko prav vsak med nami ohrani mladostnost ali si jo do neke mere celo povrne. V svoji knjižni uspešnici Lifespan: Why We Age And Why We Don't Have To (Življenjska doba: zakaj se staramo in zakaj se nam ni treba?) pove veliko zanimivega, celo presenetljivega, niso pa razkrita vsa njegova dognanja.
Sinclair pravi, da je staranje krivo za celo paleto bolezni (kardiovaskularne, Alzheimerjevo ...), ki se ne bi pojavile, če se ne bi starali. V raziskavah s sodelavci je ugotovil, da če uspemo zavrteti uro nazaj, izginejo tudi vse te bolezni. »Zadnjih dvesto let smo v medicini dajali obliže nanje. Namesto tega želimo staranje upočasniti, da se bolezni sploh ne bi razvile. Če pa se pojavijo, nanje ne bi več dajali obližev, temveč bi se preprosto pomladili in jih s tem odpravili.« Neverjetno?
Stari smo toliko, kot smo videti
Staranje je morda res gensko pogojeno, pravi Sinclair, a pri tem ne smemo pozabiti na epigenetiko, proces v vsakem od nas, ki odloča, kateri geni se bodo izrazili, kdaj in v kateri celici. Izkazalo se je, da je večinski del našega staranja odvisen od epigenetike, od našega kontrolnega sistema. Na gene ne moremo vplivati, na to, kateri se bodo izrazili in kateri ne, pa lahko. »Če zadevo skrajno posplošimo, lahko rečemo, da smo stari toliko, kot smo videti.« Naš videz je dober pokazatelj stanja v našem telesu. Če smo videti mlajši od vrstnikov, nekaj očitno delamo prav, če smo videti starejši, pa bi bile spremembe očitno več kot dobrodošle. »Nihče še ni umrl zaradi sivih las, a to, kako je koža sposobna ostajati napeta in dvignjena, veliko pove o tem, kako se starajo naše celice in tisto, česar ne vidimo.«
Ideja, da ljudje nikoli ne bi smeli biti lačni, se je izkazala za veliko napako.
Pozna puberteta, daljše življenje
Potrdilo se je, da pogosta čezmerna izpostavljenost soncu in stres izjemno pospešita staranje naših celic. Študije tudi nakazujejo, da imajo tisti, ki so se v puberteti počasneje razvijali, daljše in bolj zdravo življenje. S tem naj bi imel opraviti rastni hormon, zato strokovnjak opozarja, da ni pametno jemati prehranskih dopolnil, ki povečujejo njegovo proizvodnjo. Oglašuje se jih, ker naj bi z njimi hitreje hujšali, dobili več mišic in povečali svojo zmogljivost, a Sinclair opozarja, da je namensko povečevanje proizvodnje rastnega hormona podobno prižiganju sveče na obeh koncih. Hitreje zgori, kar pomeni, da se hitreje staramo. Če ste se kadarkoli obremenjevali s tem, da ste nižje rasti, Sinclair tolaži, da je tudi nižja rast dobra popotnica za daljše življenje. Tisti višje rasti pa naj se nikar ne prestrašijo, saj ima naš življenjski slog veliko večji vpliv na zdravje v prihodnosti kakor naši geni, poudarja.
Zaustavite staranje, podaljšajte mladost
Na to, kako hitro se bomo starali, v veliki meri vplivajo naša prehrana ter raven krvnega sladkorja in inzulina. »Ideja, da ljudje nikoli ne bi smeli biti lačni, se je izkazala za veliko napako. Živimo v svetu, kjer je priporočljivo pojesti vsaj tri obroke na dan, podjetja nam na veliko prodajajo razne prigrizke za vmes. Nekateri med nami nikoli v življenju niso občutili lakote, kar je zelo slabo. Raziskave na živalih so pokazale, da tisti, ki ne jedo neprestano, živijo približno za tretjino dlje. V sebi imamo gene za dolgoživost (zelo pomemben je denimo SIRT1), ki nas ščitijo pred staranjem in boleznimi. Ti geni pa lahko postanejo dejavni le, če in kadar imamo nizke ravni inzulina. Če neprestano jemo, so ravni inzulina stalno visoke, zato se ti geni niti »prižgati« ne morejo. Vaša ura zato tiktaka hitreje, tudi druge celice pa si ne morejo spočiti in vzdrževati epigenoma v stanju, ki bi nam koristil.«
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
