Nočemo šole za male bogove! 

Ob koncu šolskega leta so se spet razplamtele razprave o tem, kakšno šolo hočemo. Zdaj naj bi bila preveč storilnostno naravnana, naši otroci preobremenjeni z nabiranjem točk in vsrkavanjem znanja, ocene pa spodbujajo škodljivo tekmovalnost ter zatirajo ustvarjalnost. Pa so naši otroci res le uboge žrtve? Koliko smo pravzaprav krivi preveč popustljivi in hkrati zahtevni starši, ki vzgajamo te male bogove? In ali ne delamo s tem silnim vzdihovanjem in zavzemanjem za še popustljivejšo šolo brez ocen in obveznosti, kjer bi se veliko dogovarjalo ter malo učilo, našim najmlajšim pravzaprav medvedjo uslugo?

Zakaj starši med našim osnovnim šolanjem večinoma sploh niso vedeli, katero snov se učimo in kaj počnemo, medtem ko dandanes skoraj ne gre več brez starševskega sodelovanja? So bili naši starši manj skrbni, saj se niso toliko ukvarjali z nami, kaj šele da bi nas vozili na vse mogoče zunajšolske dejavnosti? Zakaj nam ob naših odraščajočih otrocih redno popuščajo živci, saj jim moramo neprestano prigovarjati, naj se za božjo voljo grejo učit? In zakaj se nam zdi, da so naši osnovnošolci tako silno preobremenjeni z nabiranjem znanja, da jim ne ostaja več časa za sprostitev?

Brez drila ni znanja
Doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak, predavateljica pedagogike in psihologije, sicer pa znana nasprotnica prevelike popustljivosti do naših otrok, se boji, da se bomo prepustili duhu časa, ki nam želi kot največjo vrednoto prodajati užitke, hitro pridobljen uspeh, na osebnem področju pa iznajdljivost, manipulacijo, prazno govoričenje in cinizem. Učenje je vedno bilo in tudi bo dril, vaja, premagovanje ovir. Je torej napor, ki šele po dolgih letih obrodi sadove. Namesto da bi se pogovarjali o tem, kako okrepiti naše otroke za življenjske naloge, jim poskušamo na vsakem koraku ugoditi, da le ne bi doživeli kakšnega neuspeha ali poraza, da jih ne bi kaj prizadelo. Učitelji prosijo otroke, naj se učijo, prav tako starši. K temu je veliko prispevala tudi permisivna pedagogika, ta je izhajala iz predpostavke, da je treba zadovoljevati čim več otrokovih potreb, da ne bo frustriran. Ogromno škode naredimo že s tem, da se z otroki »pogovarjamo« o njihovih obveznostih, saj je povsem jasno, da bodo vedno izbrali lažjo pot, ki pa prinese tudi malo uspeha.
Prof. dr. Edvard Protner, predstojnik oddelka za pedagogiko na mariborski Filozofski fakulteti, nam je razložil, da je bil koncept permisivne šole napačno razumljen in da se je marsikje prelevil v vsedopuščajočo vzgojo, na kar je že pred leti opozorila dr. Milica Bergant. »Še danes permisivnost marsikje napačno dojemajo in celo v univerzitetnem prostoru se še najde kdo, ki bodočim učiteljem razlaga, da naj z učenci vzpostavijo enakopraven odnos. Kakšno zavajanje! Učitelj in učenec preprosto ne moreta biti enakopravna, saj je učitelj že po funkciji v položaju, ki je učencu nadrejen, in tega ni mogoče zanikati. Enakopravnost je mogoče razumeti samo v smislu, da sta oba v enakem položaju v odnosu do norm in pravil, ki se jim morata podrejati, in številni veljajo za oba enako.«
 

Zakaj so tako obremenjeni?
Skoraj vsak med nami se je ali pa se bo srečal s temeljnim problemom slovenskega osnovnošolca. To je velika nezainteresiranost za učenje, zaradi katere tako otroci kot starši doživljamo šolo kot neusmiljeno bojišče z vsakoletnimi bitkami, po katerih smo vsi izčrpani. Zdi se nam, da je učenja preprosto preveč in da je treba otroke ves čas priganjati k njemu. A naši strokovnjaki menijo drugače. 
»V internih raziskavah posameznih šol o tem, koliko časa na dan otroci preživijo pred računalnikom ali televizorjem, je bil na predmetni stopnji najpogostejši odgovor od tri do pet ur. Kateri otrok v Sloveniji pa se uči toliko ur na dan? Zanimivo je tudi to, da imajo otroci ogromno zunajšolskih dejavnosti, ki včasih terjajo več energije in prizadevnosti kot šola. Še najzanimivejši pa je podatek, da je v devetem razredu povprečno od deset do petnajst odličnjakov. In kolikšna je potem dejanska zahtevnost naše šole?« se sprašuje dr. Zalokar Divjakova.
Seveda je zelo dobro znano dejstvo, da so učni načrti v osnovni šoli prenatrpani in da je v snovi, ki naj bi jo obvladali naši otroci, mnogo preveč nepomembnih podrobnosti, a kljub temu bi težko rekli, da je to edini vzrok za takšno zmedo. Tudi prof. dr. Edvard Protner meni tako: »Rezultati mednarodnih raziskav kažejo, da sodijo slovenski šolarji v skupino najmanj obremenjenih otrok med primerjanimi državami. Takšna statistika gotovo ne tolaži tistih staršev, ki se vse popoldneve učijo z otroki – in pri tem pogosto zasledujejo svoje ambicije, ne otrokovih. Po drugi strani pa smo starši včasih obupani, ko vidimo, kakšne neumnosti se morajo otroci učiti in kako se jih učijo. A sodoben didaktični pristop pogosto ustvarja lažen vtis, da za kakovostno učenje ni potreben napor.«

Permisivnost v družbi vodi v katastrofo
Ravnatelj osnovne šole Poljane v Ljubljani Žarko Tomšič ne vidi glavnega problema slovenskih osnovnošolcev v tem, da bi se morali preveč učiti, ampak se mu zdi, da so premalo motivirani za učenje. Muči se jih s preštevilnimi  podatki, ne nauči pa se jih, da se je za snov treba usesti in si vzeti čas. Učenci nimajo več »zicledra«, kot smo ga imele prejšnje generacije. Klasičnega učenja ni več, ker tudi ni več klasičnih metod poučevanja. Vse to po njegovem mnenju vodi v slabšo kakovost pisanja, oblikovanja stavkov in branja. Prepričan je, da vsa ta permisivnost v družbi vodi v katastrofo in da se bo čez nekaj časa vse obrnilo nazaj h klasiki. Svet je že uvidel, da permisivnost ne vodi nikamor.
»Težko je tudi motivirati otroke, ki pridejo v šolo že kot izdelane osebnosti. Dandanes so ali prepuščeni samim sebi, saj so starši dolgo v službi, ali pa so povsem vodeni in programirani. Težko je takim otrokom vcepljati delovne navade. Otroci so težavni, starši marsikdaj problematični in zaradi tega vsekakor še nismo zreli za uvajanje idealne šole. In to, da ne zmoremo najti pametnega razmerja med zicledrom in  dogovornim oziroma raziskovalnim šolskim sistemom, me najbolj jezi,« poudarja Žarko Tomšič.
Ocene da ali ne?
V javnih razpravah velikokrat omenjajo tudi ukinitev ocen, in medtem ko je v teoriji pedagogike več zagovornikov tega šolskega modela, jih je med učitelji in starši zagotovo zelo malo. Seveda bi bilo krasno hoditi v šolo brez ocen, če bi bilo tudi sicer življenje urejeno tako, da se nam ne bi bilo treba na vsakem koraku vrednotiti. A dokler še ne bomo dosegli idealnih razmer, se zdi vsem našim sogovornikom nujno, da ocene ostanejo.
»Napaka je bila storjena tudi z opisnim ocenjevanjem. Zelo veliko se srečujem s starši in večina pove, da je najtežji prehod v četrtem razredu, ko se začne številčno ocenjevanje. Otroku in staršem tri leta govorijo, da je vse v redu, potem pa začne dobivati trojke in dvojke, in seveda jim ni vseeno. Starši rešujejo stvari tako, da se začno pospešeno učiti z otroki, ker želijo dobre ocene. Toda ustvari se začaran krog, otrok začuti, da je za starše uspeh zelo pomemben, in ker tudi ni navajen samostojnega učenja, postane odvisen od pomoči. Brez lastne prizadevnosti in truda pa ne bo srečnih otrok. Šolo bodo že naredili, toda ne bodo opremljeni za življenjske naloge,« zatrjuje Zdenka Zalokar Divjak. 

Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK

Jana št. 24, 16. 6. 2009