Starši so mi dopovedovali, da nisem pomembna, da moje potrebe niso pomembne, da moram molčati in skloniti glavo. Morda se ti zdi to čudno, jaz pa s tem nimam težav. In navadila sem se, od dobrih ljudi, ki sem jih srečevala na svoji poti, da je olikano voščiti.
Predvsem pa ne bi mogla pozabiti na tvoj rojstni dan, ker šteješ natanko toliko let kot moj Janek. Torej, letos sta oba v Kristusovih letih. Ne, tukaj ni treba slišati nobenega drugega prizvoka kot samo to, da sta stara triintrideset let in sta v srednjih letih.
In zdaj malo pomisli nazaj, draga država! Ob tvojem rojstvu je bilo toliko veselja naokrog, da ga skoraj ni mogoče opisati. Če premoreš trohico empatije, pa si lahko predstavljaš, da ob Janekovem rojstvu ni bilo ravno tako. Ampak nič ne de, včasih še vedno velja: mnogo babic, kilavo dete. Pa dete seveda ni nič krivo!
Potem sta z Janekom rasla skupaj, ti si včasih letela, včasih so te potiskali, pa hvalili in pljuvali, včasih kovali v nebo … Janek pa je ostajal na robu tvoje (za)vesti. Bil je tukaj, če ti je bilo v interesu, si se spomnila nanj, če ne, pa si nanj pozabila. Pa ne samo pozabila; če si bila slabe volje ali pa so tvoje kašče izpraznili različni priskledniki, pogoltneži, nemarneži, brezvestneži …, si se razjezila na tiste najšibkejše, tiste, ki nimajo ne glasu, ne moči, ne veljave.
Če ti še nihče ni povedal, da si hinavska, ti povem zdaj jaz. Če si potrebovala Janeka, si se hvalila, kako si dobra, skrbna in spoštljiva. Ko ga nisi potrebovala, pa si ga odrinila izpred svojih oči. Najbrž pa sploh ne razumeš, o čem govorim. In tvoje babice tudi ne. Bom razložila.
Ne vem natančno, kdaj se je zgodilo, ko si mi blagohotno podarila posebno olajšavo pri dohodnini. Za vzdrževanega družinskega člana, torej Janeka. No, tisto o podarjenem štej kot mojo prijaznost, ker vem, da si zahtevala nešteto dokazovanj in prepričevanj in prošenj staršev otrok s posebnimi potrebami, da si si kupovala čas ter zavlačevala. Ampak dobro. Vem, da si stokrat premislila, ali si zaslužim tvoj odpustek. Do letos! Ko si mi v dopisu navedla sedeminštirideset pravnih aktov, torej zakonov in njihovih sprememb, na podlagi katerih nisem več upravičena do te olajšave.
Kaj naj rečem? Niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, da me tako ceniš! Sporočaš mi, naj si preberem vse te zakone in še kakšnega po vrhu, da bom ugotovila, kaj mi imaš povedati. Sicer znam brati, vendar vsega ne razumem. Bi lahko bila tako prijazna in mi v preprostem jeziku razložila, zakaj se norčuješ iz mene? Si moram najti odvetnika in ga plačati, da bom razumela? Ali pa naj kar sklonim glavo in molčim? Ja, to lahko naredim. Vendar ne bom! Zaradi Janeka tega ne bom naredila! In vztrajala bom, dokler mi ne boš razložila.
In prosim te, draga država, ne opominjaj me na svojo neskončno dobroto in skrb za mojega Janeka, ker si mu vrnila volilno pravico. Če bi te res skrbelo njegovo dostojanstvo, bi mu omogočila zdravstvene storitve v delovnem centru, kakšno uro več strokovnega dela za vzdrževanje njegovih sposobnosti, ki jih je pridobival (mukoma) mnogo let, s svojim ravnanjem bi mu lahko omogočila, da bi bil sprejet v družbi, ne pa ostal večni posebnež z roba, lahko bi poskrbela za delavce, ki delajo z njim … In na koncu koncev mu ne bi jemala pravic, ki si mu jih nekoč že dala. Če misliš, da je njegova udeležba na volitvah zanj najvišja civilizacijska pridobitev, nimaš pojma o njem! Mogoče celo pričakuješ, da mu bom dopovedala, koga in kaj naj obkroži na volilnem listku. Da se ne začnem smejati!
Res sem imela dober namen in ti zaželeti kaj lepega za rojstni dan. Pa sem zdaj videla, da sem pisala samo o tvoji rojstnodnevni voščilnici za Janeka. Ne morem se ti zahvaliti zanjo. In če prav razmislim, sploh ne vem, kaj naj ti zaželim.
Ampak kot dobra davkoplačevalka in kot človek, ki ima rad slovensko zemljo ter dobre ljudi, imam (vem, utopično) idejo. Mali ljudje imajo največkrat veliko srce in veliko poguma. Zakaj ne bi imela tega tudi mala država? Zakaj ne bi postala ti, draga država, velika, največja, prva na svetu, ki bi v ospredje postavila tiste, ki se jih potiska na rob, in ugotovila, kaj se lahko naučiš ravno od njih? Presenečena bi bila, veš! Kaj vse ti ima povedati in pokazati enako star fant, ki ga niso mogli ugrabiti različni lobiji in mu oprati možganov, beri: ga narediti za sužnja.
Janeku lahko vzameš vse, ne boš mu pa mogla vzeti poštenja in v kamen vklesanega: da je človek. Lahko zase rečeš kaj takega?
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
