Mnenja

Onkološka bolnica št. 6196: Zakaj evnuhi ne zbolijo za rakom prostate?

KATARINA KEČEK
11. 6. 2024, 16.00
Deli članek:

Se spomnite dokumentarca, o katerem sem pisala prejšnji teden, v njem se je angleška znanstvenica Hannah Fry spoprijela z rakom materničnega vratu? Matematičarka se je v svojem boju za življenje lotila tudi vseh medicinskih statistik, ki merijo nastanek oziroma porast onkoloških bolezni, ter prišla do nenavadnih, a zanimivih odkritij, ki zdravnikom postavljajo kup nepriljubljenih vprašanj.

revija Jana
Pisateljica in kolumistka Katarina Keček

Verjamem, da nimajo vseh odgovorov glede nekaterih bolezni, verjamem tudi, da jim ni prijetno, ko izgubijo svojega pacienta. Prepričana sem celo, da se marsikateri izmed njih sprašuje, ali je sam pravilno ravnal. Je upošteval vse parametre, znanje, farmacijo? Izkoristil vse možnosti, da bi pacienta ohranil pri življenju? In pravih odgovorov ni. Kakšna frustracija! Pri zdravi pameti te ohranja le občutek, da si za nekoga naredil vse, kar je v tvoji moči. In nihče izmed nas, niti zdravniki, nima nadnaravnih moči. Žal.

Zdravnica dr. Margaret McCartney iz angleškega Centra za z dokazi podprto medicino je v filmu predstavila raziskave, ki moje védenje o raku postavljajo v novo luč. Takole pravi: »Če iščemo raka v človeku, ga tudi najdemo. Zagotovo. Če več sto ljudi pregledamo z računalniško tomografijo, bomo odkrili primere raka, ki ne povzročajo simptomov. Vprašanje je, ali bi tem posameznikom rak kdaj škodil. Marmotova študija je pokazala, da presejalni pregledi 200 žensk podaljšajo življenje eni, tri pa so zdravljene po nepotrebnem.« Ob tem je dodala še en zanimiv statistični podatek, ki ga v Sloveniji ni mogoče najti, četudi bi si vzela leto dni časa in prelistala vse naše medicinske arhive. Takole pravi: »Med smrtnimi žrtvami prometnih nesreč so ob obdukcijah pri 7 odstotkih umrlih ugotovili rakave tvorbe v telesu, za katere pokojniki sploh niso vedeli.« Berem tako, da se z rakom očitno da tudi živeti, nekatere oblike raka (na srečo) ne povzročajo nobenih zdravstvenih težav. In ko zlagam te navržene podatke, o katerih se pri nas sploh ne razmišlja, kaj šele odkrito govori in razpravlja v javnosti, mi po naključju (čeprav ne verjamem vanj) pride v roke knjiga ameriške igralke in pisateljice Suzanne Somers, ki je lani umrla za posledicami raka na dojki. Dobila ga je leta 2000, umrla je 23 let pozneje, pri svojih 77 letih. Napisala je več kot 25 knjig, ki so v Ameriki še vedno velike uspešnice, tudi z raziskovanjem svoje bolezni in raka nasploh se je ogromno ukvarjala. V knjigi Nokavt (Knockout), za katero je opravila kup zanimivih pogovorov z vodilnimi ameriškimi zdravniki na področju boja proti raku, je tale stavek: »Sleherni moški po 80. letu ima raka na prostati.« Sleherni? Nemogoče! Kakšen grozen podatek ... Ne želim temu kar na suho verjeti, zato naslednje dni med svojimi znanci in prijatelji, za katere vem, da imajo doma starejše možakarje, preverjam verodostojnost zapisanega. Obzirno povprašam po njihovem zdravju in na žalost mi ni treba dolgo brskati, da izvem, da imajo čisto vsi raka na prostati. Nekateri imajo zaradi tega zdravstvene težave, manjše ali večje, največ je uroloških, drugi pač ne. Gulp. Ne morem verjeti, a tudi uradna medicinska statistika žal pritrjuje tej strašljivi tezi! Rak prostate je še vedno najpogostejše maligno obolenje pri moških, zaradi njega v Evropi vsako leto zboli okoli 100.000 moških, za posledicami bolezni jih umre okoli 30.000.

Znano je, da je za nastanek raka prostate na neki način odgovoren moški spolni hormon testosteron (znanstveniki so na primer zapisali podatek, da evnuhi nikoli ne zbolijo za rakom na prostati) in da se pojavnost tega raka povečuje s staranjem. Medicina zaznava 40-odstotno pojavnost raka prostate pri moških, starejših od 40 let, in kar 80-odstotno pojavnosti pri tistih nad 80 let. Torej ne glede na to, kako si živel, koliko si se čuval in telovadil, dihal z naravo in se odrekal mesu, alkoholu, sladkorju ter drugi nezdravi hrani, pri tem redno in z veseljem občeval ter zaplodil nekaj otrok, te ob koncu dolgega življenja, za katero si se ves čas trudil, vseeno čaka grenka nagrada. Tole življenje res ni pošteno. Sicer pa, kdo je že rekel, da je?

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 24, 11. junij, 2024.