Takoj, ko je predsednik vlade sporočil, da pojemo preveč mesa, ki povečuje ogljični odtis, mi je bilo jasno, da bomo kmalu vabljeni. Nisem se motila.
»Jezus,« se je zgrozil cenjeni soprog. »Se pravi, da si moram nesti sendvič s seboj.«
Seveda si je prislužil karseda strupene poglede celotne družine. Pa kaj? Gospa se pač trudi, da bi živela čim bolj naravno in zdravo, vse to pa privošči tudi svojim gostom. S skrajno predirljivimi kriki sem preprečila, da cenjeni soprog pred omenjeno večerjo ni izropal domačega hladilnika. Lačni pač pokažejo več razumevanja za morebitne kulinarične nenavadnosti.
Najprej smo pili mešanico ožete solate, paradižnikovega soka in (če sem prav slišala) kozje krvi. Ker pa je svečano omizje v hipu pozelenelo, česar niti soj sveč ni mogel prikriti, smo bili deležni ponovne obrazložitve: v koktajlu je poleg drugega še izvleček iz kivijeve lupine. No, dobro. Spil ga ni nihče. Razen gospe in njenega soproga, ki pa je zelen ves čas in ne le med pitjem koktajlov.
Za predjed so servirali jed, ki se ji je poetično reklo »gnezda srečnih kobilic«. Res so bila gnezda iz nekakšne slame, prelita z eksotično omako. Previdno smo z noži in vilicami brskali po gnezdih, da bi odkrili kakšno kobilico, a jih na srečo ni bilo. Začeli smo torej vljudno gristi slamo, ko je moj sosed potihoma, a dovolj glasno zasumil, da je iz nesrečnih kobilic morda narejena omaka. Glasno mletje slame po ustih je pri priči utihnilo. Bolščali smo drug v drugega, gospa gostiteljica pa se je zlobno smejala. Grem pogledat v kuhinjo, kako je s hrano, je rekla in izginila. Medtem smo preostali, vključno z njenim možem, spravili slamo iz ust nazaj v gnezda.
Potem pa nas je skoraj kap. Gospa je prinesla ...
Celotno kolumno si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
